Med brezmejno ljubeznijo, tihotapljenjem in strahom pred graničarji

Žvabek  Med brezmejno ljubeznijo, tihotapljenjem in strahom pred graničarji – pripovedniki so se v Hiši kulture v Žvabeku spominjali življenja ob nekdanji avstrijsko-jugoslovanski meji.

»Leta 1914 si nihče ni mogel predstavljati, da štiri leta kasneje ne bo več Avstro-ogrske države.« V tem kratkem stavku zgodovinarja Štefana Pinterja, izrečenega na večeru pripovednikov minuli petek v Hiši kulture v Žvabeku z naslovom Živeti ob meji, je že zajet šok, ki je pretresel ljudi po izbojevani, na avstro-ogrski strani izgubljeni vojni. Meja med novo nastalimi državami se je marsikje globoko zarezala med ljudi, sorodnike, sosede, v posestva in gospodarske odnose. Silovito so novo mejo občutili v spodnji Podjuni, zlasti na območju današnjih občin Suha in Pliberk. Ljudje so nenadoma bili odrezani od stoletja trajajočih vezi. V Libeličah, ki so po izgubljenem plebiscitu pripadle Avstriji, so si leta 1922 vendarle izborili priključitev Jugoslaviji, v Šmarjeti nad Pliberkom pa so tri domačije dosegle priključitev Avstriji. Ne zato, ker bi jim dunajska republika bila bolj pri srcu. Pač pa zato, ker bi drugače bile ločene od družinskih grobov na šmarješkem pokopališču, je pojasnil Pinter.

Večer pripovednikov v Hiši kulture v Žvabeku je bila prva izmed okoli 300 prireditev v nizu Carinthija2020 ob 100-letnici koroškega plebiscita. Udeležila sta se je tudi vodja oddelka za kulturo pri koroški deželni vladi Igor Pucker in kustos razstave Carinthija2020 Peter Fritz, sicer pa je bila žvabeška dvorana skoraj pretesna za številno občinstvo. 

Da tudi v Libeličah niso bili vsi za Jugoslavijo, je pojasnil Adrijan Zalesnik iz Muzeja koroškega plebiscita. Nekaj posameznikov je kraj celo zapustilo – in s seboj so v Avstrijo vzeli celotno občinsko, župnijsko in šolsko dokumentacijo ter za povrhu še gasilsko vozilo z brizgo. Libeliški mežnar Franc Perovnik, ki je vojna leta moral kot izseljenec preživeti v Srbiji (tja je družino izselil nemški okupator), se je življenja ob meji in tihotapljenja spomnil z jedrnatim stavkom: »Šmuglali smo zato, ker je pač meja bila.« Jugoslovanski graničarji so bili pri nadzoru tako temeljiti, da so z roko segli celo v njegove umazane in smrdljive gumijaste škornje, je dejal.

Ostre graničarje, ki so na avstrijsko-jugoslovansko mejo bili poslani iz južnih republik, ima v spominu tudi Raimund Grilc, ki je v Lokovici odraščal v neposredni bližini meje. Starši so otrokom strogo zabičali, naj se nikar ne približajo mejnikom, da jih ne bi jugoslovanski varuhi reda in nadzora aretirali. V spominu so Grilcu ostali prestrašeni obrazi beguncev pred njihovo domačijo, ki niso vedeli, ali so že prestopili mejo.

Še danes hrani materialne spomine na tihotapsko preteklost Hanno Glawischnig z avstrijske strani Libelič. Nekega dne se je pri njem oglasil mladenič in v polomljeni nemščini vprašal, če lahko pusti kavo pri njem, ker so na meji tisti dan napačni graničarji in se ne upa čez. Bo pa naslednjič prišel po blago, je zatrdil. Mladeniča nikdar več ni bilo, Hanno Glawischnig pa še danes hrani kavo znamke Alvorada, ki ji je rok potekel 7. 7. 1986.

In četudi je meja – kdaj bolj, kdaj spet malo manj – otežila medsebojno povezovanje, pa ga nikdar ni mogla preprečiti. O tem govori življenjska zgodba Nežke Srienc. Odraščala je na Strojni v Jugoslaviji. Ko je Citronkov Vili iz suške občine na drugi strani meje iskal delavce za zidavo hiše, je zagledal njo, ko je pasla krave. »O podrobnostih pa sedaj ne bom govorila,« je dejala gospa v Žvabeku. Rezultat je tako ali tako znan. Poročila sta se, ona pa se je preselila v neposredno bližino, ampak čez mejo.

Bogato zakladnico zgodb o življenju ob meji ima Dolfej Krivograd iz Šmihela, ki jih je dal popisati v svoji biografiji Lažje prišparaš, kot zaslužiš (Mohorjeva založba). Njegova mati je bila doma z Belšaka na avstrijski strani, sam je odraščal v Jugoslaviji, dokler mu ni bilo zadosti zatohlosti in je pobegnil v Avstrijo, kjer je kasneje z ženo ustanovil trgovsko podjetje. Izkušnje si je, takšno je pač življenje ob meji, pridobil tudi s tihotapljenjem, o tihotapcih pravi, da so najbolj brihtni ljudje. »Kdor nima zdrave pameti, ne more šmuglati.« Na vprašanje, če ga je bilo kdaj med tihotapljenjem strah, pa je odrezavo dejal: »Kaj strah? Veselje!«

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch