Jožko Hudl – neutrujeno srce za slovensko kulturo in sočloveka

S kakšnimi občutki ste sprejeli vest, da vam je JSKD  podelil Srebrno plaketo?


Jožko Hudl:Ko mi je bivši poslovodja SPZ Janko Malle rekel, da naj napišem svoj življenjepis oz. pregled svoje kulturne dejavnosti, nisem imel pojma, zakaj naj bi to storil. Zadevo sem realiziral šele, ko sem prejel sporočilo, da prejmem Srebrno plaketo. Odlikovanje pojmujem kot zahvalo vsem sotrudnikom, ki so me sprem­ljali pri mojem kulturnem udejstvovanju. Sam bi tega dela nikakor ne mogel opraviti.


Jožko Hudl se je rodil 7. junija 1948 v Železni Kapli. Doraščal je pri Grajnarju v Globasnici, maturiral na Slovenski gimnaziji, kot učitelj pa je deloval od leta 1969 do upokojitve leta 2003, v zadnjih desetih letih kot ravnatelj ljudske šole Božji grob. Kulturno se je začel udejstvovati že kot otrok. Prvič je stal na odru globaškega kulturnega društva pri Šoštarju, ko je imel pet let. Udejstvoval se je tudi v gimnazijskih letih, mdr. v šolskem zboru, pri mladinskih prireditvah v dijaškem domu Heimlinger in pri odrskih predstavah, npr. v Kolpingovi dvorani v Celovcu, ko je celovško Slovensko kulturno društvo vabilo na odrske predstave v režiji Karla Rojška, očeta Tischlerjeve Marice. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo Anito (umrla 1. oktobra 2012).


Odkod vaš angažma in aktivna povezanost s slovensko kulturo domala od otroških let? 


Že v družini smo vsrkavali ljubezen do slovenske kulture ter slovenstva. Še posebej so bili moji vzorniki moja medtem že pokojna brata Janez in (župnik) Franc in brat Fric (lastnik Šteklove gostilne v Globasnici) ter globaška kulturna scena z Jomrovimi (Smrečnik) in Homrovimi (Gregorič) na čelu. Pa tudi moja mama Marija, rojena  Pernat. Prihajala je z Bistrice pri Pliberku. Njen stric Luka Viternik je bil brat mamine mame oz. moje babice Marije Viternik, Šuštarjeve v Šmihelu pri Pliberku. Iz tega rodu izhaja tudi znameniti slovenski skladatelj in zborovodja Radovan Gobec (1909-1995), bratranec moje mame. Moj oče Janez Hudl pa je bil izučen mlinar in je še pred 2. svetovno vojno na Bistrici delal v mlinih. Njegov dom je bil pri Kerbicu (danes Čik) na Blatu, njegova sestra Julka pa je bila poročena s Cirilom Rudolfom, Bognarjem na Bistrici oz. z očetom moje bratrančije Lenčke Kupper. Grajnarjevo posestvo v Globasnici so moji starši kupili, predvsem s pomočjo babice, leta 1936.  


Pliberčani vas poznajo (ne samo) kot dolgoletnega predsednika SPD Edinost (1975-2003). Kakšni pa so vaši spomini na čas, ko ste se udejstvovali v globaškem kulturnem društvu? 


S petimi leti, ko še brati nisem znal, sem stal prvič na odru. Hkrati se spominjam, da so globaški kulturniki prepovedali otrokom do 12. leta gledati igro »Rozamunda«, ker so bile  na sporedu scene, v katerih so se vojskovali s sabljami. Kljub temu sem šel na igro, pa me je zagledal brat Fric in takoj poslal domov. Pozneje, še v gimnazijskih letih, sem pripravljal materinske proslave, pri katerih mi je pomagal gimnazijski sošolec Hermann Fritz iz Podkloštra. Dobro pa se spominjam tudi 1. Kulturnega festivala leta 1972. Takrat je bil društveni predsednik moj brat Luka. V okviru festivala smo izvedli tudi anketo na temo skupno manjšinsko zastopstvo. Pobudnik je bil takratni tajnik Kluba slovenskih občinskih odbornikov Franc Wedenig, anketa pa se je izvedla z ozirom na občinske volitve 1973. Izsledki ankete: ljudje niso bili zadovoljni s funkcionarji v Celovcu.


To je bilo v vročem narodnopolitičnem času ortstafelöturma in ugotavljanja manjöine. Joûko Hudl in njegova ûena Anita sta nanj naöla primeren kulturni odgovor: ustanovila sta Oder 73, ki je, kot piöe v utemeljitvi za Srebrno plaketo, ªz zabavnim političnim kabaretom koroöki javnosti predočil  absurdnost nacionalistično motiviranega početja.´ äe prej, med letoma 1971/72, je bil niti celo leto ne predsednik Kröčanske kulturne zveze (KKZ). Nasledil je Erika Prunča, ki je zaradi sluûbenih obveznosti na graöki univerzi predčasno odstopil.  


Zakaj ste bili samo kratko predsednik Krščanske kulturne zveze? 


Poleg časovnih razlogov – poučeval  sem v Beli in bil tudi režiser Farne mladine Železna Kapla – sem bil v konfliktu zlasti z odbornikoma Ivanom Matkom in Vinkom Zaletelom. To zato, ker sem zagovarjal dobro sodelovanje s Slovensko prosvetno zvezo (SPZ) in Slovenijo. Za to si je prizadeval tudi Prunč in mi svetoval, da naj nadaljujem po tej poti. 


Od leta 1976 do danes ste odbornik SPZ. Če primerjate vaše izkušnje s KKZ in SPZ: kako bi jih opisali?


Pri SPZ so moje delo bolj cenili kot pri KKZ.    


Ko ste leta 1975 bili izvoljeni za predsednika SPD Edinost Pliberk, je bila prva večja društvena akcija slovenski šotor na travniku pliberškega jormaka. Kakšne so bile okoliščine?


Idejo za šotor je imel rajni Štefan Breznik, najbolj pa se je za to zavzemal Sigej Stropnik iz Libuč. Sam sem bil proti šotoru, ker nisem imel nobenih izkušenj. Toda v odboru so me preglasovali. Začeli smo se ubadati s številnimi težavami: občina je privolila šele, ko je videla, da je podpisala koncesijo Breznikova žena Marija; šotor nam je za prvi dve leti dalo na razpolago gasilsko društvo Globasnica, krožnike in pribor Šoštarjeva Rozka, kozarce za pivo Šteklova gostilna, kruh in žemlje pa pekarna Greiner v Globasnici. Za kuhinjo nam je na priporočilo Frica Kerta uspelo pridobiti Tončko Kulmesch, pivovarna Sorgendorf pa nam ni hotela dati miz, dokler ji nismo zagrozili, da bomo obiskovalce postregli s pivom Union iz Ljubljane.   


Veljate za pobudnika Slovenski glasbene šole. Kako in kdaj se je rodila vaša pobuda?


O Slovenski glasbeni šoli smo s pomočjo SPZ začeli razmišljati že leta 1975. Rajna Milka Cvelf je bila na občini in predlagala pliberškemu županu glasbeno šolo. Župan je bil mnenja, da ni možnosti. Nato je Milka nam predlagala, da naj naredimo posebno društvo. Srečal sem ravnatelja ravenske Glasbene šole v Sloveniji  Lojza Lipovnika, ki je takrat igral pri ansamblu Fantje iz Podjune. Rekel mi je, da ima že tri učence iz naših krajev, med njimi Štefana Petjaka iz Štebna in (poznejöega pivovarja, op.) Friedlna Korena s Ponikve. Lipovnik je bil takoj pripravljen strokovno sodelovati. V okviru SPD Edinost smo jeseni 1977 izvedli razpis za občino Pliberk; takoj se je prijavilo 37 otrok, vsa organizacija pa je bila na mojih rameh. S poukom smo začeli 22. februarja 1978, leto pozneje pa so začeli z Glasbeno šolo tudi v Rožu. Danes deluje Glasbena šola od Pliberka pa do Zilje.


Jožko Hudl je pozneje postal v periodah dveh let predsednik društva Glasbena šola (do leta 1996). Bil pa je tudi tisti, ki je dal pobudo za gradnjo kulturnega doma v Celovcu. Ko se je izkazalo, da se načrt ne bo uresničil, je že leta 1975 dal prvo pobudo za gradnjo Kulturnega doma Pliberk (načrt je izdelal Janez Oswald, financirala ga je SPZ). Danes je vesten tajnik društva Kulturni dom Pliberk, od leta 2011 tudi prizadeven predsednik pliberških upokojencev. Še posebej pa si je vse od začetka močno prizadeval za sodelovanje s Slovenijo, kar izrecno poudarjajo tudi v utemeljitvi njemu namenjene Srebrne plakete. Nenazadnje pa je Jožko Hudl mož z izrazitim socialnim čutom in že nekaj let poučuje pribežnike brezplačno.                    


Kaj vas najbolj motivira pri vašem udejstvovanju ? 


Naši predniki so vztrajali kljub največjim težavam.  Skušam se jim vsaj malo oddolžiti. Hkrati skušam ustvarjati dobro vzdušje. Na živce mi gre, če se kdo krega na druge. Samo s pozitivnim pristopom je možno tudi nekaj doseči.

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch