Erika Fürst, še živa priča šoe

Slovenija Center judovske kulturne dediščine Sinagoga iz Maribora je pripravil mednarodno znanstveno srečanje o holokavstu nad Judi iz Jugoslavije.

Ta teden je v ponedeljek minilo 75 let osvoboditve nacističnega uničevalnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Na ta dan je bil tudi mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor je ob tem v sklopu prireditev Šoa – spominjajmo se 2020 pripravil več spominskih dogodkov, kar 60 po vsej Sloveniji.

Eden od vrhuncev prireditev je bilo enajsto mednarodno znanstveno srečanje Vsako leto eno ime. Udeležence srečanja v Univerziteni knjižnici v Mariboru je po videu pozdravila Erika Fürst. Živih pričevalcev šoe je zavoljo narave stvari seveda vse manj, zato je bilo njeno živo pričevanje toliko bolj dragoceno. Prekmurska Judinja je grozote Auschwitza, kjer je izgubila očeta, preživela kot otrok. Z njeno pomočjo sta uničevalno taborišče čudežno preživeli njena mama in starejša sestra. »26. april 1944 je bil moj najbolj tragični dan v življenju. Po našo družino so prišli Madžari, nas odpeljali v soboško sinagogo, nato v Čakovec in Nagykanizso, kjer sem očeta videla zadnjič, in od tam v Auschwitz,« je tudi številnim mladim udeležencem, mariborskim gimnazijcem, s platna povedala 89-letna Fürstova. V Maribor ni mogla pripotovati, saj se je bila nekoliko poškodovala.

Na znanstvenem srečanju je z analiziranjem holokavsta nad Judi iz Jugoslavije sodelovalo ducat strokovnjakov iz Slovenije, Avstrije, Hrvaške in Srbije. Kaj meni o nedavni odločitvi slovenskega vrhovnega sodišča, da razveljavi povojno smrtno obsodbo domobranskega poveljnika Leona Rupnika, smo povprašali direktorja Sinagoge Maribor Borisa Hajdinjaka, ki je na znanstvenem srečanju predstavil deportacije Judov iz Jugoslavije v Auschwitz: »Naj izpostavim Marico Melik. Novembra 1944 so jo 17-letno zgrabili domobranci. Očeta in 14-letnega brata so ji takoj ubili v Kozlerjevi gošči, njo in še 44 žensk pa predali nacistom. V Auschwitz so prispele decembra 1944. Glava tega kolaboracionističnega početja, izročanja Judov in odpornikov nacistom, je bil Rupnik. Žrtve ne morete ločiti od povzročitelja. Melikova, Slovenka, kristjanka in zagotovo ne komunistka, se je iz Auschwitza vrnila, a težka komaj 27 kilogramov. Kmalu je umrla v Valdoltri. Francoski predsednik Emmanuel Macron se zmeraj posipa s pepelom, ko je govor o Vichyjski Franciji. V tej marionetni fašistični tvorbi so francoski policisti tudi izročali Jude Nemcem.« Podobno vprašanje smo zastavili zagrebškemu zgodovinarju Ivu Goldsteinu, ki je predstavil deportacije Judov iz NDH: »Kaj, ko bi kdo z današnjim pravnimi vatli skušal razveljaviti nürnberške procese zaveznikov zoper vodilne naciste? Kajti tistim obsodbam, nemalokrat smrtnim, bi mogel očitati, da obsojeni niso imeli možnosti pritožbe. Sodba je namreč obveljala na prvi stopnji. Za nameček je razveljavljanje sodb posameznim vojnim zločincem nož v hrbet individualizaciji krivde. Če ni posameznih krivcev, krivda hitro postane kolektivna.«

Na seminarju je s svojim znanstvenim prispevkom sodelovala tudi zgodovinarka in teologinja, ki živi v Zagrebu, prihaja pa iz avstrijske Koroške, Anna Maria Grünfelder. Govorila je o Aushwitzu, kjer so nacisti ubili okoli 1,3 milijona ljudi, med njimi več kot milijon Judov. »Auschwitz je bil tako kakor Jasenovac uničevalno in hkrati delovno taborišče. Ko je nemška vojska izgubila bitko pri Stalingradu, vojaška logistika ni več delovala, oskrbovalni transporti za nemško vojsko so imeli velike težave, Nemci pa so na frontah mesečno izgubili 60 tisoč vojakov. No, vlaki so v Auschwitz še naprej nemoteno vozili.« Grünfelderjeva je predstavila tudi brutalno natančno nemško statistiko za delovno silo v Auschwitzu. »Auschwitz so v bistvu sestavljala štiri taborišča in za Monowitz, kjer je bila kemična tovarna IG Farben AG pa težka industrija Krupp, so vkalkulirali, da bo na mesec življenje izgubilo 200 prisilnih, bolje rečeno suženjskih delavcev. V povprečju je nadčloveške napore ob takem delu taboriščnik zdržal le devet mesecev.« Povedala še je, da so nacisti zapisali, kako šest konzerv ciklona B zadostuje za umor 1500 ljudi.

Nato se je posvetila ustaški vnemi pri iztrebljanju Judov. »Ustaške oblasti se niso izognile preganjanju Judov, kakor je skušala početi fašistična Italija do kapitulacije ali pa druge nemške marionetne države, recimo Slovaška, pa Madžarska do leta 1944 in tudi Romunija ter Bolgarija z izjemo zasedene Makedonije. Manevrski prostor je torej obstajal tudi za NDH, toda niso se hoteli zameriti nacistom in jih prepričevati, da Jude morda nujno potrebujejo v industriji ali kje drugje. Iz NDH je v Italijo, večinoma v tako imenovano drugo cono, to je v tedanjo Ljubljansko provinco, Primorsko, dele Dalmacije in Črne gore, zbežalo okoli 2700 Judov. Večina si je tako vsaj do kapitulacije Italije rešila življenje. Nato pa so kvizlinške oblasti po nemški zasedbi tudi tu začele delati spiske Judov in jih izročati gestapu.«        

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch