PRETRESLJIVA IVANA ORLEANSKA V LJUBLJANSKI OPERI – SIJAJNA NUŠKA DRAŠČEK KOT IVANA

Ljubljana Prvič smo v zgodovini ljubljanske opere 18. januarja poslušali redko izvajano opero Petra Iljiča Čajkovskega Devica Orleanska. Libreto je Čajkovski po istoimenski tragediji Johanna Ch. Friedricha Schillerja pripravil kar sam. Pisal ga je na daljših potovanjih po Evropi. Nastal je v njegovem nesrečnem ustvarjalnem obdobju, ko je pobegnil iz svojega edinega dvotedenskega zakona. Te njegove traume so prišle do izraza v tej operi, ki je nabita s čustvenimi arijami in dueti.


Zgodba vizionarske Ivane Orleanske, preproste kmečke deklice, ki s svojimi prerokbami preseneča Francoze, je znana. Vaščani ji ne verjamejo, ko napove smrt angleškega generala, pred katerim so prej Francozi bežali. Ko se to res zgodi,  začne nadškof verjeti v njeno božansko videnje in kralj jo imenuje za poveljnico francoske vojske. Premaga burgundskega viteza Lionela, ki se bori za Angleže, vendar ga pusti živeti in se celo zaljubi v njega.


 Njen oče Thibaut Orleanski v Reimsu v jezi prekine kronanje in  hči Ivano razglasi za čarovnico. Ker ni več svetnica, se ne brani več, Ivano obtožijo čarovništva in jo sežgejo na grmadi.


Orkester ljubljanske Opere je pod vodstvom dirigenta  Simona Krečiča sijajno opravil svojo nalogo. Krečič je partituro in spremljavo pevcev naštudiral do potankosti in priče smo bili eni najboljših predstav ljubljanske opere v zadnjih letih, kar je potrdilo tudi občinstvo z burnimi aplavzi. Sijajna so bila godala in kar nekaj odličnih dolgih solov flavte in klarineta. Sopranistka Nuška Drašček Rojko v vlogi Ivane je bila na začetku neomajna v svojih napovedovanjih, prepričljiva kot voditeljica francoske vojske in na koncu pretresljiva v svojem spoznanju, da je grešila. Tudi pevsko je svojo težko vlogo odlično opravila. Tudi David Jagodic v vlogi kralja Karla VII. je bil prepričljiv v vlogi razsodnika in v duetih s kraljico Agnes, ki jo je tudi zelo dobro odigrala in odpela Urška Arlič Gololičič. Sijajen je bil tudi Jiři Rajniš kot vitez Dunois. Veličasten je bil Robert Vrčon kot nadškof. Neusmiljen je bil  Ivanin oče (Dejan M. Vrbančič), ki je svojo nehvaležno vlogo prepričljivo odigral in odpel. Operni zbor p.v. Željke Ulčnik Remic je zelo dobro odigral in odpel svojo nelahko vlogo, nepozabni so bili prizori s križi, s katerimi so enkrat podprli Ivano, drugič so se je pa branili kot hudodelko. Sploh so bili nekateri prizori, zlasti molitev v 1. dejanju z mehko rusko glasbo Čajkovskega, nekaj edinstvenega – publika v dvorani je popolnoma utihnila, zgodil se je redek trenutek simbioze občinstva in molitve na odru! Celotno dogajanje so dopolnjevali sijajni svetlobni efekti. Nepozabno! Pevci so peli v ruščini in marsikje smo ugotovili, kako sorodna je ruščina slovenščini.


Režiser Belgijec  Frank Van Laecke, ki režira v mnogih opernih gledališčih po svetu, je v predstavo vnesel nekaj izrednih domislic kot je n.pr. simbolično Ivanino prižiganje vžigalic, pa tudi ko je v zadnjem dejanju postavil štiri soliste v dvorano v zgornje lože, moški in ženski zbor pa vsakega na svojo stran na galeriji. S tem je glasbeno dogajanje prenesel v dvorano, bili smo sredi dogajanja predstave, zvočni učinek je bil enkraten! Publika je na koncu nagradila odlične izvajalce z dolgotrajnimi aplavzi!     


Lovro Sodja                          


want more details?

Fill in your details and we'll be in touch