Posted

Moje misli, stari časi, spomini, želje, pripombe, oporoka …

Nekaj mojih spominov na otroška in mlada leta iz skrbi za bodoče generacije za menoj, posebno za vnuke in nadaljnje rodove, ker bo današnji človek na naravo še dolgo brezbrižno in negativno vplival.


Spomini me nesejo v predvojni čas in seveda na težka vojna leta.

Od pomladi do jeseni se je po večerih na klopci pred bajto pelo in so se slišale tudi harmonika in citre.

Ko pa se je vojna začela, je bilo vsega konec, ker so fantje in družinski očetje morali v vojno.

Na vasi smo se vsi med seboj dobro poznali, od otrok do babic in dedejev. Stalno so bili stiki med sosedi. Pa tudi v zimskih časih, ko so bile kmečke keramične peči zakurjene, smo se radi srečavali in se ob njih greli. Posebno pri kolinah je bilo veselo, sosedje so pomagali in prva malica so bile vedno pečena jetrca z omako, in bilo je pijače (mošta in žganja). Dolgo v noč se je pelo in zabavalo. Sosedsko prijateljstvo je bilo še posebej zakoreninjeno. Danes pa večino ljudi ne poznaš več, posebno ne otrok in mlade generacije.

V nedeljah so včasih šle cele kolone v sveti maši, od vsake hiše vsaj po en član. Danes pa je vas še enkrat večja, pa obiskovalce maš lahko našteješ na eni roki. Včasih si imel vtis, da so ljudje na vasi srečni in to kljub temu, da smo po dvakrat na dan jedli samo žgance, polento in fižol. Danes pa je, ko gledaš televizijo ali bereš časpise, toliko jamrinja.

Posebno emancipirane ženske nočejo pokazati optimizma. Gredo špancirat z dvema kužkoma in cigareto, namesto da bi se pokazale z enim otrokom ali dvema. To bi bil znak za boljšo bodočnost. Lepo bi bilo, če bi spet malo prišli nazaj stari časi in bi bili spet kontakti na vasi in bi drug drugemu pomagali.

Razgovarjanje prinese veselje in prispeva tudi k boljšemu zdravju. Poskusimo torej obdržati dobro vzdušje v družini in prispevajmo svoje k dobremu vzdušju na vasi!


Tudi na občinski ravni je treba dopovedati zastopnikom, da je medsebojno spoštovanje nujno potrebno, četudi so mnenja različna. Četudi je moč nekaterih mogoče ogromna, je od časa do časa kompromis zlata vreden.

Tudi v avstrijskem merilu že dalj časa doživljamo nepotrebno kreganje in osebne žalitve. So pa imeli več desetletij glavni komando in pri tem na malega človeka pozabili, bi pa zdaj od danes na jutri hoteli izboljšati stanje. V prejšnjih časih sta se delodajalec in delojemalec skupaj vsedla in se zglihala.

Danes pa se najraje govori o demonstracijah.

Dandanes je obrtnikov, trgovcev, podjetnikov in kmetov od leta do leta manj. Velepodjetja, veleindustrija , veletrgovski koncerni pa naprej rastejo. Če tako podjetje gre v stečaj, nastrada tisoče malih podjetij. Kakor je pred meseci neka turistična agencija s sedežem v Angliji z milijardami šla v stečaj in je pri tem oškodovala tisoče malih podjetij. To so tiste ameriške metode – v glavni sezoni je firma še fejst pokasirala, septembra nato pa je najavila stečaj. Nekaj sličnega je bilo pred 12 leti.

Najprej so banke v Ameriki plačevale za vloge 7-8 procentov in evropske banke so jim šle na lim.

Morale bi vedeti, da to ne more biti realno. Nato je izbruhnila svetovna kriza.

Če pa pogledamo na kratko v svet: en sam cirkus. Spredaj ameriški predsednik, ruski predsednik, kitajski predsednik, predsednik Severne Koreje, nato predsedniki Turčije, Izraela, Irana, pa še manjši vladarji, kakor madžarski, poljski, češki in slovaški. Podpore so jim dobrodošle, kuhajo pa svojo juho.


Če vse to vidiš, kakšno zapuščino bomo zapustili našim vnukom in pravnukom!

Iz srca bi želel, da bi se vse obrnilo na bolje in da bi generacije za nami dočakale bolj zdrav zrak, da bi se prepiri prenehali ali vsaj zmanjšali in da bi Evropa preživela še najmanj 75 let brez vojn. Narava pa naj bi postala zopet bolj zdrava. Vse je odvisno od človeka …


V mojih otroških letih in tudi še dolgo po vojni je živel na vasi samo naš domači jezik. Še leta 1965, ko sem prvič kandidiral na občinskih volitvah, je bil v našem volilnem okolišu samo en priseljenec, ki pa je prihajal z Dunaja in ni govoril našega domačega slovenskega jezika. Drugače pa sem lahko v vsako hišo šel s pozdravom »Dober den«.

Zdaj pa še lahko za začetek novega leta voščim vsem, ki še v zadružništvu delajo, posebno tudi še starejšim generacijam, ki so s posebno skrbjo prispevale za dobrobit le- tega, da je moglo 135 let rasti – kjer pa nas zdaj, kar nas je še, drugi komandirajo – posebno zdravo in zadovoljno leto 2020.


Mihi Antonič, Reka

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch