Posted

Protislovja zaradi napačnega ocenjevanja jezikovne situacije?

K temu dvoje razmišljanj.

» … da krepimo naš podeželski prostor in ohranimo s tem živečo dvojezičnost na našem podeželju.« – je tudi zapisano v božični številki NOVIC v intervjuju z B. Sadovnikom. Pojem »naše podeželje« razumem kot dvojezične občine in tam »živečo dvojezičnost« pa interpretiram po svoje.

Če se sprehodiš po dvojezičnih občinah, v večini teh na in v poslopju občinske hiše ne boš našel napisov v obeh jezikih; uradovanje, razen tu in tam pogovor, navadno ni dvojezično; občinske seje, oglasi in podobno tudi ne; šole, gasilski domovi in druge občinske stavbe večinoma nimajo dvojezičnega napisa; občinska obvestila, časopisi in podobno so v zelo redkih slučajih deloma tudi v obeh jezikih; pri občinskih prireditvah kulturnega ali športnega značaja je večinoma vse nemško; pogovorni jezik v trgovinah je glede rabe slovenščine drugačen kot v gostilnah; pogovor v skupinah otrok ali odraslih se pogosto vrši slovensko le, če so vsi dvojezični; in še in še (gospodarstvo, šola, društva, cerkev, politične stranke) bi lahko »hodil po našem podeželju.«

Gre za jezik, kar pomeni, da gre za obstoj slovenskega jezika kot nositelja »naše« kulture. Njegov obstoj tudi v bodoče zagotavlja nadaljnji uspešni prodor posameznikov npr. na področju kulture celo v evropski vrh. To za nas razveseljivo dejstvo izrabljajo mnogi politiki za prikrivanje dejanskega stanja na podeželju, za nadaljnje zamolčanje prikritega ponemčevanja. Prepričan sem, da je treba jezikovno situacijo slovenskega jezika »sanirati« v smislu, da se ga spravi na občinski ravni v javnost, mu izbori vrednotenje in poveča njegovo možnost uporabljanja. Zatiranje je treba razkriti v javnosti, tudi v mednarodni. Moja dokumentacija »Kadar se demokracija izniči« se v tako akcijo da dobro vključiti.

V drugem delu razmišljanja bom ob »treh rozinah« iz istega intervjuja (strani 8 in 9) poskusil utemeljiti potrebo po spremenjenem načinu nastopanja pri uveljavljanju pravic iz člena 7 Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Želim si, da bi stopili skupaj in dosegli, kar osrednje organizacije same ne zmorejo. Vsi vemo, da so imele o naših zadevah odločilno besedo vedno koroške politične stranke in protislovenska združenja, kar se ni spremenilo! Dunaj je le izvajalec koroške politike.

Tretji stolpec intervjuja: » … Na žalost je zvezna raven od leta 2012 naprej v glavnem ignorirala vse naše zahteve.«

Četrti stolpec : » … Vse to dokazuje, da smo enakopravni v tej deželi in da nimamo vzroka za jamranje.«

Četrti in peti stolpec: »… Glede na vsebinske zahteve skupine (gre za SKUP) lahko samo ugotovim, da so zahteve skoraj vse identične z zahtevami, ki jih vse tri krovne politične organizacije že vseskozi izražamo. Za ignorantsko politiko Dunaja pa res nismo mi odgovorni.«

Pa še vi pozorno preberite obe strani v Novicah in razmišljajte.

Franc Kukovica, Sele

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch