Posted

»Jezik je naša identiteta. Spoštujte svoje korenine in negujte svoj jezik«

Knjižnemu prvencu, slikanici avtorice in knjižničarke Dragane Laketiç na pot je Barbara Hanuš zapisala Einsteinov nasvet: Če želite, da bo vaš otrok inteligenten, mu berite pravljice. Če želite, da bo še pametnejši, mu berite še več pravljic …

Kako je naneslo, da ste danes zaposleni med knjigami v Mladinskem domu Slovenskega šolskega društva – v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu?

Dragana Laketić: Od nekdaj se najlepše počutim med knjigami. Po končanem študiju jezikov in književnosti sem želela preveriti, ali je delo v knjižnici moje poklicno poslanstvo. Zato sem se prijavila na Erasmus prakso in tako sem praktično usposabljanje najprej opravljala v društveni knjižnici v KD v Pliberku, nato v Osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem, na koncu pa sva z Dadijem in letečo torbo pristala v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu, kar je že na začetku bil moj cilj. Na fakulteti sem diplomirala  iz teme o dvojezičnosti in želela sem delovati v dvojezičnem okolju in se naučiti nemščine.

Od kod prihajate? Izdajte nam par podatkov o svojem domu otroštva, o mladosti, šolanju in izobraževanju …

Sem Korošica na drugi strani meje, z družino živim na Ravnah na Koroškem. Rojena sem v Slovenj Gradcu. Dvojezičnost mi je bila položena že v zibelko, moj materni jezik je srbščina in hvaležna sem staršem, da me tega nista oropala. Počutim se privilegirano, da sem lahko odraščala dvojezično. Pri nas doma se je veliko pelo in pripovedovalo, knjige in pravljične urice v knjižnici so moje sopotnice že od otroštva. Rojena sem leta 1987. Obiskovala sem osnovno šolo Prežihovega Voranca. Živeli smo skromno, vendar sem imela zelo lepo in spodbudno otroštvo in mladost. Starši in brat so me zelo podpirali pri izobraževanju, trudili so se, da mi omogočijo kvalitetno šolanje. Na srednji šoli za kozmetiko, farmacijo in zdravstvo sem končala zobotehnično šolo. Vendar me je ljubezen do književnosti nagovorila, da maturiram še na Gimnaziji Ravne na Koroškem in se na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpišem na oddelek za slavistiko, kar mi je kasneje prineslo možnost za študij tudi na drugih univerzah. Študentske klopi sem »žulila« tudi v Novem Sadu, Bratislavi in Nitri. Diplomirala sem z odliko. Filozofska fakulteta mi je veliko dala, zato sem se pred kratkim vrnila na študij po naziv bibliotekarke. 

V Slovenski študijski knjižnici v Celovcu ste našli očitno svoj idealni delovni »oder«, kjer lahko uresničujete vse tisto, kar vam je še posebej pri srcu in za kar imate tudi ustrezno izobrazbo. Skratka, idealna »režiserka« za predstave na takem odru ste. Kako ga oblikujete?

Zelo premišljeno in sistematično. V knjižnici smo finančno in kadrovsko zelo omejeni, zato vse aktivnosti, žal, prilagodimo tudi tej situaciji. Naš glavni cilj je promovirati slovensko besedo, spodbujati kulturo branja, predbralno in bralno pismenost otrok. Predavanja in razstave, ki jih organiziramo, so zelo ciljno usmerjeni, saj želimo, da služijo svojemu namenu in so koristne za naše uporabnike. Prav tako je zelo pomembno, da vemo kakšne so njihove informacijske potrebe, saj je od tega tudi odvisna nabava knjižnega gradiva. Imamo tudi skupne projekte z ostalimi knjižnicami v »sLOVEniji« in drugimi zamejskimi knjižnicami. Velik poudarek je na bibliopedagoškem delu, za kar se je in se še vedno zelo zavzema naša knjižničarka Vida Polanšek, z Ireno Reichmann sta me veliko naučili o delovanju knjižnice. Ko imaš dobro pripravljen »teren«, imaš veliko možnosti za nadaljnje delo. Sodelovanje je vedno ključ do uspeha. 

Danes ste vodja knjižnice in kako širok je lahko kozmos knjižničarke, pa ste že dokazali s svojimi številnimi aktivnostmi, ki jih medtem razvijate in uresničujete. Katere so to?

Ustanovitelji in zaposleni v knjižnici se trudimo, da bi bila ponudba knjižnice aktualna in kot takšna proaktivna v svojem okolju. Te dejavnosti se navezujejo na različne bibliopedagoške projekte, ki poleg zgodnje in bralne pismenosti otroku nudijo knjižnično in knjižno vzgojo. Odrasle pa nagovarjamo, da razvijajo svojo bralno kulturo. Raziskovalcem pa bomo v prihodnje poleg strokovne literature ponudili tudi kakovostne e-vire. Naši stalni projekti so: Moja družina bere, Malček bral-ček, Bralna značka, Pravljične urice Dani in leteča torba, Rastem s knjigo, Pobeg v knjižnico, Glasno branje v knjižnici, Bodi kul-beri ful in kakovostno branje za odrasle, Korošci pa bukve beremo. Več o projektih si lahko preberete na naši spletni strani.

Kaj si lahko predstavljamo pod vašim projektom Pravljične urice?

Pravljične urice so namenjene dvojezičnim ljudskim šolam, vrtcem in vsem dvojezičnim otrokom na avstrijskem Koroškem, ki obiskujejo in so uporabniki SŠK. Dadi pa je lutka, poliglot, ki z mano potuje v »čarobni, leteči« torbi. Na šolo/vrtec prideva ob dogovorjenem terminu ter prebereva pravljico, ki ustreza znanju slovenskega jezika otrok. Pravljično urico poživiva z doživetim branjem, čaranjem leteče torbe, možgansko telovadbo, petjem in uganko. S takšnim načinom dela želimo, da vsak otrok ne glede na znanje slovenskega jezika, dobi nekaj od pravljične urice. 

Vzgojno-izobraževalne ustanove tako povabimo, da se aktivno priključijo k bralnim projektom in promovirajo branje ter koristi knjižnice za razvoj bralne kulture v slovenskem jeziku. Prepričani smo, da s takšnim delom spodbujamo tudi medkulturni dialog in sodelovalne kulture.

V sklopu projekta je nastala tudi vaša knjiga, slikanica Dadi in leteča torba. Kdo je Dadi in kaj je sporočilo njegovega »prihoda« v Celovec?

 Dadi je fantek, ki je s svojo letečo torbo strmoglavil v Mladinski dom. Knjižnica mu ponudi zatočišče, saj je izgubil spomin, ne ve kdo je in od kod prihaja. Vsi se zelo trudijo, da bi mu pomagali. Dadi skozi svoje dogodivščine igrivo predstavi pomen knjig in knjižnice za ljudi ter skrb za sočloveka.

Kaj bi rad Dadi skupaj z vami povedal otrokom na Koroškem ter njihovim staršem – in vsem obiskovalcem Slovenske študijske knjižnice?

Berite! Branje prinaša veliko prednosti in koristi za otroka in njegov intelektualni razvoj, naučite ga, da je knjižnica vir preverljivih informacij in zabavnih animacij. Ob branju otroci in odrasli razvijajo besedni zaklad, postanejo bolj razgledani, razvijajo empatijo. Jezik je naša identiteta. Spoštujte svoje korenine in negujte svoj jezik.

S svojo knjižico, ki je izšla v letošnjem knjižnem daru SPZ,  sporočate veliko o branju, jezikih, dvo- in večjezičnosti. Koliko jezikov govorite in razumete?

Končala sem študij srbščine, hrvaščine, makedonščine, slovaščine in književnosti. V času študija sem obiskovala lektorat ruščine in bolgarščine. Dobro se razumem z angleščino in tudi španščina mi ni tuja. Nikakor pa se ne morem spoprijateljiti z nemščino, čeprav dosti razumem, a mi še veliko manjka.

V slikanici srečamo kraje, ki jih poznamo, med drugim Mladinski dom, LŠ 24, varstvo ABCČ in vrtec Sonce, nastopajo pa resnični ljudje med njimi hišnik Ignac, gospod Blajs, Vida in Irena in še kdo. Kaj vas je inspiriralo, da ste jim odprli vrata in okna v svojo knjigo?

Vse naštete inštitucije so ljudje, in ti ljudje, ki nastopajo v moji knjigi, imajo vsi nekaj skupnega. Ljubezen do dela, ki ga opravljajo.  Spoštujem in občudujem jih in njihov odnos do dela.  

Bo Dadi, fantek zlatih las, spodbujal k branju in pomagal na Koroškem pri razvijanju bralne kulture? 

Pravljična urica je vsekakor najbolj ustrezen način, da otroke motiviraš, da prisluhnejo zgodbi in se zainteresirajo za knjigo. Če v pravljično urico vključimo še lutko, ki je prav tako kot oni večjezična, lahko slednja postane tudi simbol za branje in knjižnico.

Pri srcu so vam je tudi osebe s posebnimi potrebami, torej tudi manjšine ali otroci z bralnimi težavami. Kakšne odgovore jim dajete? 

Moj cilj ni dajati odgovore, ampak ozaveščati ljudi o tem, da je odraščanje v dveh kulturah in jezikih resnično bogastvo, saj bilingvizem in bikulturnost pomenita bogatitev tako za posameznika kot za družbo. Da disleksija že dolgo ni več tabu tema in da se moramo vsi, ki delamo z mladimi in smo most do bralne pismenosti otrok, zavedati tega pojava in jim dati orodja, da postanejo bralno pismeni. Zato je knjiga Dadi in leteča torba oblikovana tako, da je prijazna tudi bralcem, ki imajo bralne težave. Hkrati pa lahko zgodbo spremljajo v slovenskem in nemškem jeziku. 

Ilustratorka slikanice je Maja Lubi, urednica Jerneja Jezernik, izdajo po so podprli SPZ in JSKD. Kako so se odzvali na zamisel?

 SPZ je že od samega začetka bila zelo naklonjena ideji, da mora knjižnica med ljudi in tako smo začeli s pravljičnimi uricami na terenu. Ideja, da otrokom ponudimo odgovore v obliki knjige ter jim skozi zgodbo predstavimo tudi knjižno in knjižnično vzgojo, je bila pozitivno podprta od vseh, ki so zaslužni, da je na koncu nastala tako lepa knjiga. Ilustratorko so izbrali otroci, Dadiju na pot sta pisala pisatelja Sabina Buchwald in Niko Kupper. Čudovit predgovor o moči besede je zapisala pisateljica in promotorka slovenske besede in branja prof. Barbara Hanuš. Knjigo so soustvarjali še lektorica Irena Destovnik in oblikovalka Ana Destovnik. Zgodbo v nemščino pa je prevedel gospod Peter Wieser.

Kako pomembna je knjiga za otroka in odraslega človek?

Knjiga boža dušo, tolaži in nam odpirala vrata v neodkrite svetove. Je najboljša svetovalka in prijateljica, včasih tudi sovražnica saj pove vse brez dlake na jeziku. Če si upaš, jo odpreš in bereš misli modrih kakor tudi neumnih ljudi. Odkrivaš koristna spoznanja in odkritja sveta. Mark Twain je nekoč dejal: »Človek, ki ne bere, nima nobene prednosti pred tistim, ki ne zna brati.«

Če si upaš brati, pridi v Slovensko študijsko knjižnico, kjer te nestrpno čaka kar 150.000 knjig. 

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch