Posted

Gospod Riess v avstrijskem močvirju

»Ko sem pred dvanajstimi leti prišel na Koroško, so me vsi vprašali: Zakaj prihajaš v to Haiderjevo deželo? Ti, kot levičar? Jaz sem odgovoril le, da ravno kot levičar moraš iti na Koroško, da se temu upreš.« Erwin Riess je pisatelj, kolumnist, gostujoč profesor na celovški univerzi in aktivist gibanja ljudi s posebnimi potrebščinami. Pogovor o manjšinah, politiki in njegovi novi knjigi.   

Konec avgusta ste objavili svojo novo knjigo »Herr Groll und die Donaupiraten« (Gospod Groll in donavski pirati). Namigujete na današnjo družbeno in politično situacijo, še posebej tisto v vzhodni Evropi. Kako je nastala ta knjiga? 

Erwin Riess: Moja babica je iz Madžarske. Leta 1921, ko se je Gradiščanska priključila k Avstriji, je ona zbežala v Avstrijo. Vedno spet sem potoval na Madžarsko, kljub politični situaciji. Tudi na Hrvaškem in v Srbiji sem bil. Pri potovanjih sem opazil, da komaj vidiš ljudi s posebnimi potrebščinami. Potem sem bral v različnih forumih poročila ljudi, ki se sklicujejo na konvencijo ZN (Združenih narodov) za pravice ljudi s posebnimi potrebščinami in poročajo, da je položaj ljudi s posebnimi potrebščinami v vzhodni Evropi katastrofalen. Obstajajo zavetišča, v katerih se otroke drži v kletkah v lastnih izločkih. Javnost tega ne izve. Na Madžarskem je Orban zdaj uveljavil zakon, ki ne le namerava odstraniti beračev in beračinj iz Budimpešte, ker »škodujejo« sliki mesta, temveč tudi ljudi s posebnimi potrebščinami. Le-te se napoti v daleč oddaljena,  sredi Puszte nahajoča se zavetišča. Nihče ne ve, kaj se tam dogaja. Nobene vasi ni v bližini, ni javnosti. Lahko le slutiš, kaj se itak vedno spet dogaja v domovih za ljudi s posebnimi potrebščinami: nobenega pospeševanja, nasilje, spolna zloraba. Obiskal sem nekaj teh zavetišč in si jih vsaj od zunaj ogledal. Pozanimal sem se in govoril z ljudmi. Isto sem storil tudi na Hrvaškem in v Romuniji. Situacija je katastrofalna in nihče ne govori o tem. 

Kaj že lahko izdate o zgodbi? 

Roman govori o skupini ljudi s posebnimi potrebščinami, ki hočejo zbežati iz Evrope. Vodja skupine ima knjigo Julesa Vernea, v kateri protagonisti zbežijo na otočje pred tunizijsko obalo, da bi živeli v miru. Glavni lik, gospod Groll, sledi tej skupini, ker ji hoče pomagati ali vsaj poročati o njej. Prebijajo se skozi kraje in ko dosežejo zahodno Štajersko, pride do prave bitke.  Nato se jih prežene v okolico Trsta. Konec koncev jim uspe, da prispejo z ladjo na to otočje pred Tunezijo. Zanimivo pri tej skupini je, da niso le žrtve, ampak vsekakor postanejo tudi storilci in storilke. Branijo se deloma tako silovito, da pustijo za sabo krvavo sled. Pomembno mi je, nagovoriti to, da ljudje s posebnimi potrebščinami niso vedno le žrtve. Znajo se tudi braniti. Z domišljijo, z nasiljem in brez iluzij. Donavski pirati so skupina, ki se maskira za cirkus in tako poskuša priti skozi Evropo v Afriko. To je torej ravno obraten potek, kot ga imamo v politiki. Ta paradoksija mi je bila všeč, ker tudi pokaže kaj v EU ne funkcionira. Namreč, da EU ne skrbi za ljudi s posebnimi potrebščinami.

Sami ste aktivist gibanja ljudi s posebnimi potrebščinami »Independent living«. Kako se glasijo vaše zahteve?

Na primer konec posebnih šol v prid inkluzivni šoli, kakor jo imajo v Italiji že nad 40 let.  Tam je povsem običajno, da sta ena ali dve osebi s posebnimi potrebščinami v razredu. Ostali otroci pa s tem tudi pridobijo socialno inteligenco. Kot odrasli imajo potem čisto drugačno sliko o ljudeh s posebnimi potrebščinami in imajo čisto navaden odnos do njih. Vedo, kako moraš prijeti voziček. Vedo, kako moraš govoriti z ljudmi s posebnimi potrebščinami – namreč ravno tako kot z vsemi ostalimi.

Potem ukinitev zavetišč. Namesto njih je treba ustanoviti več stanovanjskih skupnosti z oskrbo, sestavljenih iz ljudi s posebnimi potrebščinami in brez njih. Torej nobenega izločanja na katerikoli ravni. Nadalje dostop do delovnega trga. Realna kvota zaposljivih brezposelnih ljudi s posebnimi potrebščinami znaša približno 50 odstotkov. V bistvu torej to pomeni: isti dostop do izobraževanja in delovnega mesta. K temu seveda tudi spada dostopna gradnja. Tako, da se lahko npr. tudi z vozičkom giblješ v javnem prostoru. Isto velja za javna prometna sredstva. 

V Avstriji vedno spet diskutirajo o tem, ali je inkluzija boljša ali pa so boljši posebni programi za ljudi s posebnimi potrebščinami. Kako ocenjujete to debato?

Mednarodne avtoritete se strinjajo, da je inkluzija vedno boljša kot izločitev. Inkluzija je edini sprejemljiv pristop. Avstrija je podpisala mnogo mednarodnopravnih dokumentov, s katerimi to potrjuje. Konvencijo ZN za pravice ljudi s posebnimi potrebščinami iz leta 2007 je doslej podpisalo 188 držav, tudi Avstrija. Ampak Avstrija se je ne drži in naprej ustanavlja posebne šole. V Avstriji se še danes čutijo posledice množičnega umora ljudi s posebnimi potrebščinami v času nacionalsocializma. Tako, kot so nacionalsocialisti ravnali s koroškimi Slovenci ali z Romi, so tudi ravnali z ljudmi s posebnimi potrebščinami. 

Pred kratkim smo doživeli »Ibiza-gate«. Afero, ki je povzročila odstavitev črno-modre vlade. Kako bo to vplivalo na volitve konec meseca? 

Pri Ibiza-škandalu smo imeli srečo, da je video prišel v javnost preko Nemčije. Zaradi tega je povzročil temu primerno vzburjenje. Vseeno je to nekak zadnji upor političnega liberalnega sloja proti absolutnemu napredovanju skrajne desnice. Iz tega razloga je tudi učinek omejen. Večino ljudi namreč ne prizadene. Pri volitvah bodo spet glasovali za »našega« Hoferja in aplavdirali »našemu« Stracheju. Ti nam-reč hujskajo proti vsemu, kar ne nosi usnjenih hlač. To je popularno v Avstriji. Pozitivni predah, ki smo ga doživeli zdaj z uradniško vlado, bo hitro pozabljen in vse se bo nagnilo k staremu. 32 odstotkov ljudi si želi novo naklado črno-modre vlade. Kljub vsemu, kar smo v času te vlade doživeli, kljub izjavam v Ibiza-videu, ki ustrezajo državnem udaru, kljub notranjemu ministru, ki je stal za napadom na lastno tajno službo.  

Vedno spet beremo v časopisih o desničarskih »spodrsljajih« FPÖ. Kaj menite, tiči za tem?

Darmann je rekel, da naj razpečevalci mamil v ječi čistijo celice z zobno ščetko. Asociacija je jasna. Leta 1939 so morali Judi na ta način čistiti ceste. Darmann se popolnoma zaveda formulacije. Tako se oddaja signal. Za temi formulacijami se skriva sporočilo: »Sicer se pretvarjamo za moderne, toda v bistvu smo še ta stari nacisti.« To v nobeni drugi evropski državi ne bi bilo možno, da kak politik to pove, ne da bi prišlo do posledic. Pri nas se potem le reče: »Nesrečno« se je izrazil. Danes prevladuje neverjetno utrjen, skrajno desni, ksenofoben pogled na svet v večini prebivalstva. To so pogosto ljudje z manj izobrazbe, ki pa veliko delajo. Tisti, katerim se je vedno spet kršilo njihove materialne interese. To ljudje opazijo in so jezni in ogorčeni. Desnica pa to kanalizira, ker je levica popolnoma odpovedala. 

V vaši drami »Loibl Saga« ste se bavili s taboriščem na Ljubelju, ki je bilo podružnica Mauthausna, in z zdravnikom Sigbertom Ramsauerjem. Kako je oz. ni uspela denacifikacija na Koroškem?

Ko je bilo potrebno in so nacionalsocialisti še živeli, ni prišlo do nobene denacifikacije (do politike, ki bi si po 1945 prizadevala osvoboditi nemško avstrijsko družbo, kulturo, medije, ekonomijo, sodstvo in politiko od vplivov nacionalsocializma). Ramsauer je še v 1990-ih letih delal kot pljučni zdravnik. Neposredno po vojni je bil za dve leti v zaporu, potem pa so se ljudje iz ÖVP zanj prizadevali. Izpustili so ga in takoj je spet dobil delovno mesto v celovški bolnišnici. To je isti Ramsauer, ki je dal stotine ljudi s posebnimi potrebščinami zapliniti v Hartheimu. Isti Ramsauer, ki je ducate taboriščnikov v koncentracijskem taborišču Ljubelj usmrtil z injekcijo bencina v srce. Okoli 450 taboriščnikov je z Ljubelja spet poslal v Mauthausen, kjer so skoraj vsi bili zaplinjeni. Ta Ramsauer je do 1990-ih let na Koroškem živel kot ugleden meščan. In on je le eden od mnogih. 

Ali vidite paralele med manjšinami, kar se tiče mehanizmov potlačevanja? 

Te paralele so razlog, zakaj sem že 25 let aktiven pri iniciativi »Minderheiten« (manjšine). Sem sicer kot privatna oseba član, ampak do neke mere seveda zastopam progresivno gibanje ljudi s posebnimi potrebščinami. V iniciativi so aktivni gradiščanski Hrvati, koroški Slovenci, Romi, ljudje z različnimi migrantskimi ozadji, LGBTIQ+ osebe itd. Skozi leta sem se pri sestankih in skupnih akcijah mnogo naučil od njih. Tam opaziš, če eni manjšini ne gre dobro, potem so ostale v isti situaciji. Manjšine, ampak tudi samohranilke, ljudje, ki so prizadeti od revščine v starosti, brezposelni, potrebujejo podporo dežele. Če se to doseže, potem je to tudi signal ostalemu prebivalstvu, da te tudi v težkih situacijah dežela ne pusti čisto pasti. Če pa tega ni, potem hitro pride do mentalitete: »Tej ali tem manjšinam ne smem pripadati.«

Koliko vaše identitete je zasedene od manjšinstva? 

To mora vsak zase odločiti. Izziv je le, da te okolje vedno na to opozori. Veliko potujem sam, na branja, ali če raziskujem za naslednjo knjigo, ker sam  doživim stvari, ki jih v prisotnosti moje žene ali kakega prijatelja nikoli ne bi. V pozitivnem in v negativnem. Tu te okolje vedno spet opozori na voziček. To se že začne pri iskanju stranišča. Pri gostilni ti potem povedo, da imajo le stopnice. In ko vprašaš, če obstaja kakšen zadnji vhod, ti rečejo: »Smo pa že imeli ljudi v vozičku, ki so šli čez stopnice,« takorekoč: »Simulant, vstani in hodi!« Potem so pa jezni, če rečeš, da ne moreš. Tudi to se zgodi. Če hočeš ali nočeš te to prestavi na voziček. Saj se sam ne občutim 24 ur kot oseba s posebno potrebščino, v bistvu to zelo malo čutim.  

Kaj bi radi povedali ljudem, ki se sploh ne bavijo z manjšinskimi izzivi?  

Živite dalje v svoji neumnosti. Ni moja naloga vseh spreobračati. Če ne ulovijo ničesar od sveta, naj ostanejo v svojem skrajno desnem močvirju. Pri takšnih razpravah nihče ne odnese ničesar. Oni potem le rečejo, da so vsi ljudje s posebnimi potrebščinami zmešani. Ostanite v vaši juhi!  Kar se pa tiče politike, je moj načrt za Avstrijo glede migracije, da bi 3 milijone Afganistancev naselil v to pusto deželo. Nekaj 100.000 Avstrijcev pa bi spravil iz Avstrije. Malo »Bevölkerungsaustauscha« (izmenjave prebivalstva), kot desničarji vedno rečejo. Afganistanci imajo boljšo hrano, so prijazni, so že marsikaj doživeli, so potovali po svetu. V gorah se spoznajo, saj je Afganistan tudi gorata dežela. Vsak čas!

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch