Posted

Zgodbe ljubezni

Življenje se sestavlja iz trenutkov lahkote in vranje črne teme. Toda tehtnica vedno išče svoje ravnotežje. Redkokdaj je kdo to bolje spoznal kakor pisateljica Lily Brett. 

Lily Brett se je rodila leta 1946 v Nemčiji kot hči dveh preživelih holokavsta. Ko je bila majhen otrok, je družina emigrirala v Melbourne, v Avstralijo. V 1960-ih letih je pričela delati kot novinarka za avstralsko rock revijo Go-Set. 

Njena prva knjiga »Auschwitz Poems« je bila objavljena leta 1986. Mednarodno priznana avtorica je napisala šest romanov, štiri zbirke esejev in devet knjig poezije. 

Vaša starša sta oba preživela holokavst. Kaj sta vam pripovedovala iz tega časa? 

Lily Brett: Zgodba mojih staršev je le ena od mnogih. Bila sta dve osebi judovskega porekla, ki sta se pred vojno poročila. Oba sta preživela, toda nobeden ni vedel o drugem, ali je še živ, ker so ju nacionalsocialisti v Auschwitzu ločili. Moja mati je mojega očeta iskala celih šest mesecev. Nikjer ga ni našla, ni bil na nobenem seznamu. Odločila se je, da bo skočila z mosta, če bi bil ubit od nacionalsocialistov. Neverjetno srečna je bila, ko ga je le našla. 

Kako je vas zgodba vaših staršev zaznamovala? 

Moj oče je bil zelo zaljubljen v mojo mamo, prav norel je za njo. Mene je ta ljubezen med njima zelo zaznamovala. Tudi nikogar drugega nista sovražila. Takšno ljubezen, je zelo težko doseči, če si bil/a šest let zaprt/a v koncentracijskem taborišču in če so vsi ljudje, ki si jih ljubil/a, bili ubiti. Odraščala sem obdana od mnogo žalosti in smrti. Venomer sem čutila mrtve okoli sebe. Toda odraščala sem tudi obdana od mnogo ljubezni. Že zgodaj sem se torej zavedala, da je ljubezen najbolj pomembna stvar na tem svetu in da je sovraštvo zelo nevarno. Sicer pa sem bila čisto navadna mladinka – nisem vedela, kaj hočem, in pogosto sem se počutila izgubljena. 

Kdaj se je ta občutek spremenil? 

Ko sem pričela delati. Že vedno sem ljubila pisanje in literaturo in sem torej postala novinarka in pisateljica. Toda nisem vedela, kaj natančno hočem s svojimi intervjuji in knjigami doseči. Moj mož (umetnik David Rankin) mi je vedno rekel, da kot novinarka z ljudmi, s katerimi naredim intervjuje, obogatim. Nisem imela pojma, o čem čveka! (se smeji) Šele ko sem pričela pisati literaturo, sem bila konfrontirana z mojimi travmami in z mojimi bolečinami. Stvari, o katerih nisem vedela, da so v meni, so izbruhnile iz mene. Po enem letu dela sem spoznala, da snov, ki bo polnila moje knjige, ne bo izvirala iz intelektualnega znanja, temveč iz emocionalnega. 

Po vojni je vaša družina emigrirala v Avstralijo. Kakšna je bila situacija v vašem otroštvu? 

Moja starša sta obvladala mnogo jezikov, vendar ne angleščine. Tako sem hitro spoznala, kako pomembno je, da imaš glas. Živeli smo v skupnosti, ki se je sestavljala iz preživelih holokavsta in je bila zelo zaprta in ozka. Nihče ni imel denarja. Cele družine so živele v eni sobi. Jaz sem bila edina, ki je obvladala angleščino. Morala sem vse prevesti. Odkar sem bila majhno dekle, sem nosila odgovornost za mnogo ljudi. 

Nadalje sem videla, da se je z mojimi starši drugače ravnalo, ker nista obvladala angleščine. Ko da bi bila neumna. Spoznala sem, da jima lahko pomagam, če uporabljam svoj glas. To sicer gotovo ni bila zavestna zamisel, toda ravnala sem se po njej. Ta zavest, da sem jaz njun glas, je nastala šele leta kasneje. Ker sem bila njun glas, sem tudi postala glas mnogih drugih žrtev. Tako se je vse začelo. 

Mnogi med koroškimi Slovenci in Slovenkami so sami postali žrtve nacionalsocialističnega režima ali imajo sorodnike in sorodnice, ki so bili prizadeti. Kako se je mogoče osvoboditi te travme in se bližati ozdravljenju? 

Prvi korak mora biti, da svet postane bolj prijazen, empatičen kraj. To se tiče vsake države, vsake vlade. Vsak človek, ki je doživel sovraštvo in zavrnitev, zaradi barve polti, vere ali jezika, ve, kako pomembno je, da te tvoja domovina in družba spoštujeta in sprejemata. Razumeti moramo, da so spremembe potrebne. Mislim, da je ozdravljenje možno, če si vsak in vsaka prizadevata za to, da postane človek dober. Nihče od nas ni popoln, ampak poskušati moramo, tako kakor nam je pač to mogoče. Skrbeti se moramo se za naše bližnje. Četudi je le en človek, katerega življenje malo olajšamo. Lepo je, da tako lahko tudi celijo lastne rane. 

Nekateri ljudje menijo, da je preteklost treba pozabiti in se ozirati le v prihodnost. Kako ocenjujete to stališče, tudi glede politične situacije? 

Biti moraš kritičen oz. kritična in se zavedati sedanjosti in preteklosti. Poznam svojo preteklost in tudi moji otroci in vnuki jo poznajo. Tako celo otroci med štiri in štirinajst let spoznajo »disaster«, kakršna je politična situacija v Ameriki. Sovražijo Donalda Trumpa in njegov fanatizem, rasizem in seksizem. Spoznajo, kako vzbuja sovraštvo v ljudeh. Ljudje, ki mislijo, da preteklost nima pomena, nikoli ne bodo imeli dobre prihodnosti. Preteklost je vedno del sedanjosti. Ljudje morajo spoznati, kam je in kam nas bo sovraštvo vodilo. Mislim, da ljudje to hitro spoznajo, če to preložimo na osebno raven. Vsak in vsaka razumeta, kako se poučutiš, če umre mama ali nek sorodnik. Včasih smrt ljudi dolgo spremlja in tudi njihove otroke in vnuke še zaznamuje. V bistvu smo vsi isti. To spoznanje je tudi v ravnanju z begunci zelo pomembno. 

Kako se lahko poboljša odnos družbe do beguncev? 

Spremeniti moramo naš vidik na določene stvari. Če živiš v predmestju in se vseli v sosednjo hišo človek, ki je bil na begu, potem to ne ustreza naši predstavi o beguncih. Ta predstava je močno zaznamovana od klišejev. Takšne miselne napake se lahko popravijo z vzpostavitvijo stikov. Če se sreča skupina različnih ver, načinov življenja in preteklosti na večerjo, se razširijo obzorja vsake posamezne in vsakega posameznega. Mislim, da se tako lahko spremeni situacija – iz majhnega v večje. 

Delali ste za avstralsko rock revijo Go-Set in pozneje tudi za televizijsko oddajo Uptight, ki se je bavila s pop glasbo. Kateri trenutek v vaši karieri vas je najbolj navdihnil? 

Trenutek, ko sem spoznala, da je moja večja dobrina v tem poklicu, da sem dobra poslušalka – in moj pisalni stroj. Delala sem za rock revije in videla sem, kako so mlada dekleta kričala od navdušenja, če so zagledala rock zvezdo. Deloma so poskušale vdreti v njihove hotele! Jaz sem pa le hotela napisati dobro, pravilno zgodbo. Najbolj pri srcu sta mi bila v tem času moj pisalni stroj in moj diktafon. Čeprav sem delala intervjuje z zvedniki in zvezdnicami, ki sem jih zelo občudovala, to zame ni bilo preveč spektakularno. To se zdi mnogim čudno, ker sem delala intervjuje z ljudmi kot Mick Jagger, Jimmy Hendrix in Janis Joplin. Seveda sem tu doživela mnogo luštnih, napetih in zanimiv trenutkov, ampak to ni bil moj fokus. Želela sem pokazati, kdo so ti ljudje v resnici. 

Na čem trenutno delate? 

Ravno pišem na romanu. Težko je povzeti vsebino dela, če knjiga še ni končana. Želim si, da bo nekaj nastalo, iz česar se ljudje lahko nekaj naučijo. Upam, da se bodo pri branju smejali in jokali. To je tudi v mojem vsakdanu važno. Mislim pa, da sem se že dovolj jokala za preostalo življenje. Nisem človek, ki načrtuje potek zgodbe. Enostavno pričnem pisati. Če lahko le eno osebo ganim in se nje dotaknem s svojim delom, potem sem srečna. 

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch