Posted

Ponosni na svoj jezik

Šentjanž Posebna častna gostja na poti je bila ena redkih še živečih internirank 97-letna Pavla Simšič, ki je s svojo vedrino in vzdržljivostjo bila ves čas potovanja vzgled ostalim udeležencem. Vsakoletni obiski niso namenjeni le starejšim, temveč tudi mladim, seznanjanju z grozotami preteklega časa in opozarjanju mladih o nevarnosti skrajnih ideologij, razraščajočih se okoli nas.
Prvi postanek na naši poti je bil v kulturnem centru k & k v Šentjanžu v Rožu, kjer je za prisrčen sprejem gostov iz Slovenije poskrbela častna predsednica Zveze slovenskih žena Milka Kokot s sodelavkami. Potica, domači sok, kava in prijazna slovenska beseda so poskrbeli za prijetno vzdušje. Domačinke so goste seznanile s številnimi kulturnimi in strokovnimi dogodki, ki se v obeh jezikih vrstijo skozi vse leto v kulturnem centru tudi z udeležbo umetnikov in strokovnjakov iz Slovenije in so vedno odlično obiskani. Kulturno in gospodarsko sodelovanje državljanov obeh držav potekata zgledno tudi v Sloveniji.
Članice Zveze slovenskih žena so s ponosom govorile o novem slovenskem rodu intelektualcev, šolajočem se na Slovenski gimnaziji. Kot zanimivost so omenile, da so bili in so dijaki na tej gimnaziji celo otroci neke francoske družine in sin deželnega glavarja. Na povabilo predsednika Slovenije se je skupina gimnazijcev iz Celovca in italijanske Gorice 2. 6. 2019 udeležila pogovora z internirankami v predsednikovi palači. Mladi so se počutili zelo počaščeno. Verodostojen pogovor z živimi pričami je bil zanje nadvse dragocen.
V k & k se je pojoča koroška slovenščina pomešala z narečji iz vse Slovenije. Marica Pradetto, hčerka legendarnega koroškega partizana Karla Prušnika Gašperja, nas je s ponosom opozorila na namizne prtičke, na katerih je upodobljena stilizirana vrtnica – simbol kraja ter ime Bistrica v Rožu napisana v slovenščini in nemščini, za kar je poskrbela Tanja Prušnik. Sekretarka Zveze slovenskih žena Trudi Wieser-Moschitz je navzoče pozdravila v imenu novega vodstva Zveze in povedala nekaj o njenem delovanju. Za čustven zaključek srečanja v Šentjanžu je poskrbela umetnica Marjetka Popovska z zapetim venčkom koroških narodnih pesmi. Pridružili smo se ji vsi navzoči in marsikatero oko se je orosilo. Z upanjem, da se ponovno srečamo z rojaki iz obeh držav septembra na vseslovenski proslavi internirank in ukradenih otrok v Portorožu, sem se s hvaležnostjo zahvalil za gostoljubnost.
Vročina je botrovala nekoliko skrajšanemu programu. Delegacija se je na pokopališču v Šentjakobu v Rožu s pesmijo in vencem poklonila spominu padlim partizanom. Marija Šikoronja, znana galeristka, je rojake iz Slovenije povabila na ogled cerkvenih fresk svetovno znanega avstrijskega umetnika slovenskega rodu Valentina Omana, dobitnika nagrade Prešernovega sklada. Freske so naslikane na silovit način, ker je umetnika močno pretresla zadnja vojna v Sloveniji. Akustika, hlad in prav posebna umetniška poslikava cerkvenega prostora so zvabili našo umetnico, da nas je počastila s krajšim koncertom.
Pot smo nadaljevali proti nekdanjemu kinu Janach na razstavo Geodetski uradmeritev. Pretresljiv spomin in opomin, česa je sposoben sprevržen človeški um, sta na globoko občuten način prikazala igralca in režiserja brata Štikar. Jeseni 1938 leta (ob ‘anšlusu’) so se morali vsi občani mešane občine Šentjakob v Rožu, od dojenčka do 91-letnega starčka zbrati v gostilni, kjer so jim nemški rasni antropologi iz Berlina merili obseg lobanje, beležili barvo oči, gledali obliko in velikost nosu in spodnje čeljusti ter jih razvrščali v nordisch, dinarisch ali ostisch raso in tako tudi določili njihovo usodo – uvrstitev v višjo raso, uničenje ali asimilacijo. Po vojni domačini niso nikoli govorili o teh meritvah. Spomini, zgodovinski dokumenti in fotografije časovnih prič pa so se veliko let za tem našli v arhivu Antropološkega inštituta na Dunaju. Najdba je bila senzacionalna. Na simbolni način je SPD Rož želel vrniti osebne podatke svojcem prizadetih. Na plakatu, ki vabi na razstavo je napisano: »Razstava napenja lok med zgodovinskimi dogodki prek rasizma, ki smo mu priča danes, pa tja do sodobnih trenj pri razmišljanju o prihodnosti (nesmrtnosti) človeka.« Razstava je bila postavljena najprej le za domačine. Zaradi velikega zanimanja so čas razstavljanja podaljšali. Sedaj pa se razstava seli celo na Dunaj.
Prijetno druženje z rojaki smo ob odlični hrani nadaljevali v gostilni Centris, ki jo vodi Ljubljančan. Občutek bližine in sprejetosti je kljub meji in manjši stoječi koloni vozil pred vstopom v Avstrijo ostal tudi po vrnitvi domov. Druženje z rojaki onstran meje nas vsestransko bogati, predvsem pa nas povezujeta zvestoba slovenskemu jeziku in odgovornost za obstoj naroda.

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch