Posted

Preporod posebnega značaja

Rahlo brenkanje kitare, prezentna pihala in mitični motivi. Lirika, prepletena z nežno glasbo, ki zleze pod kožo. Z novo ploščo »Dreams Pyre« se glasbena skupina »Queen Leer« na novo predstavi svetu. Nova glasba, nove slike, nov dizajn. Skupina, ki je bila prej znana pod imenom »Superior Street«, deluje v območju indie rock glasbe. Avstrijski novinci, ki si jih je treba zapomniti. Pogovor s Stefanom Slamanigom, Davidom »Sami« Samitschem, Mariom Grilzem, Danielom »Dake« Kaiserjem ter Simonom Trapom.

Prvotno je del vaše skupine nastopil kot ekipa »Superior Street«. Kako je nastala nova sestava glasbene skupine z imenom »Queen Leer«?

Stefan: Superior Street smo bili Mario, Sami, Dake in jaz. Pričeli smo snemati naš album in opazli smo, da projekt nič nima več s tem opraviti, kar je bend »Superior Street« prvotno hotel izražati. Odločili smo se, da potrebujemo nov začetek – novo ime, nove slike, nov dizajn. Saj ljudje naj opazijo, da gre nekaj naprej! 

Poslušaš glasbo in sam si muzikant ali muzikantka. Mislim, da je konec koncev fuzija glasbe, ki jo privatno poslušaš. Poskusiš se umetniško udenjanjati – eden z melodijo, drugi s tekstom oziroma z liriko. Saj sem sam tudi pesnik – tonski pesnik. 

Katere ekipe oz. glasbeniki in glasbenice vplivajo na vas?

Stefan: Klasiki. Njihov vpliv tudi slišiš v naši glasbi. Na primer Beirut, Cry the River ali Edward Sharpe and the Magnetic Zeros. Ampak tudi stari klasiki kot Pink Floyd, Led Zeppelin ali Beatles. 

Vsi: Beatles!

Stefan: Da, to posebej opažaš zdaj pri videu naše nove pesmi »Dearest Meadows«.

David: Bob Dylan, Simon and Garfunkel, klasiki džeza!

Stefan: Dake in Simon prihajata iz džez kota, z Big Bandom na primer. Sami je pri folku doma. Mario se spozna na blues in tudi na heavy metal. Mene pa zelo zaznamuje glasba, ki sem jo poslušal v svoji zgodnji mladosti. Saj še nisem tako star!

V vaših pesmih se pogosto bavite z eksistencialnimi vprašanji in tudi pri mitologiji nimate strahu pred dotikom. Zakaj se skupina mladih fantov bavi s takšnimi temami?

Stefan: Površnost nas enostavno ne zanima.

David: Mislim, da obstaja dovolj trash glasbe v avstrijski sceni. Mogoče zveni malo elitarno, ampak vsaki pesmi predpostavljamo, da v njej lahko pokažemo, kaj vse znamo. Vsaka pesem predstavlja naše znanje do te točke: Najboljše, kar lahko produciramo. Kot pesnik nočem ničesar pisati, o čemer si že danes mislim: »Kaj bodo le moji dijaki in dijakinje mislili, če to slišijo.« Rad bi si v dvajstih letih, če bom spet enkrat poslušal to ploščo, mislil: »Za moje tedajšnje znanje in stanje je kar dobro.« Ima naj dobro glasbeno in tekstovno kvaliteto ter neko izpoved in globino. 

Mario: Zdaj pa piše besedila, katerih niti otroci, niti člani skupine ne razumejo! (se smejijo) Zato nam jih pa potem vedno razloži!

Stefan: Seveda je glasba, ki se igra s površnostjo, tudi legitimna. Vemo, da si zaradi našega stila mnogo publike vzamemo. Ampak to je v redu. Tisti, ki cenijo našo glasbo, to potem storijo iz celega srca. 

Danes mnogo avstrijskih skupin uspe z nemškimi pesmimi. Ste z Dunaja, iz Gradca in Velikovca. V vašem bendu imate pa tudi tri slovensko govoreče člane. Zakaj pojete v angleščini?

David: To je bila precej ekonomska odločitev. Angleščina je zelo prezentna v glasbenem svetu. Menim pa tudi, da je naše znanje angleščine na takšnem nivoju, da se pesmi lahko posluša tudi internacionalno. Ni tista tipična avstrijska šolska angleščina. Hočemo, da našo glasbo lahko poslušajo povsod po svetu.

Objavili ste že več video-spotov. Med drugim »The Old Mariner« in »Dearest Meadows«. V koliko je vam ta performativna oziroma vizualna komponenta pomembna?

Simon: Menim, da je danes v glasbeni sceni skoraj nujnost, da produciraš inovativne video-spote. Naj so zanimivi in publika naj se jih rada ogleda. Kdo si že hoče ogledati video, v katerem se čez tri minute le vidi bend z vidika ene same, toge kamere? Všeč mi je, da te medij »video-spot« vedno spet izziva – pri ustvarjanju lastnega in pri gledanju drugih. Pogosto opažam nekaj novega, ali si mislim: »To je pametna rešitev!« Veselilo me je, kako dobro sta nam uspela na primer videa k »Why, Thisbe?« in »Dearest Meadows«.

Stefan: Glasbeniki in glasbenice morajo danes biti več ali manj tudi medijski umetniki in umetnice. Ljudje veliko pogosteje kliknejo na link za kak video, kot pa, če je le pesem sama. Video vzpostavi neko povezavo med publiko in bendom. Vidiš člane in članice, slišiš glasbo, gledaš slike. Publika spozna skupino in glasbo veliko hitreje in si jo lahko iz več aspektov ogleda. Pri nekaj pesmih pa se video-spot tudi ponuja. Če imaš pesem »Why, Thisbe?« v repertoarju, boš seveda naredil video o Pyramusu in Thisbe.  

Pretirano vprašano: Ali to ne zmrači kvalitete pesmi same?

Stefan: Smo novinci in moramo publiko doseči na več ravneh. 

David: Ravno te ravni pa so tako zanimive! Vzemimo na primer pesem »Why, Thisbe?« Če si pogledaš videospot kot pravi ljubitelj filma, potem boš mogoče opazil, da je videospot bil sneman analogno. Če si ljubiteljica glasbe, opažaš, da je melodija, ki gre hitro v uho. Če se zanimaš za liriko, se lahko osredotočiš na besedilo. Ta multiperspektivnost nas odpre napram svetu in upamo, da bomo publiki všeč. 

Simon: Kot novinci moramo biti povsod prisotni. Gledamo, kaj deluje in kaj ne. Smo prezentni na vseh medijih – od socialnih do klasičnih. Posebno pomembno pa nam je tudi, da igramo v živo. Če si pri nas doma na podeželju in neka skupina igra v tvoji najljubši pivnici – zakaj ne bi šel poslušat pesem ali dve? Zame je najlepše – če ljudje pridejo zaradi nas na kak koncert, ali pa nas slučajno odkrijejo in se enostavno zaljubijo v našo glasbo.

Kakšne izzive imate kot nova skupina?

Stefan: Izziv je, da najdemo ljudi, ki hočejo, da nastopamo pri njih! (se smejijo)

Ustanovili ste skupino (prvotno »Superior Street«) leta 2012. Kaj je najbolj čuden dogodek, ki se vam je pripetil?

David: Sony! (vsi se smejijo)

Stefan: S »Superior Street« smo naredili turnejo po Avstriji. Nastopali smo v najmanjših, najbolj čudnih krčmah Avstrije. Na Koroškem, v Gradcu, Linzu, Tamswegu, Kötschach-Mauthnu in dvakrat na Dunaju. Na Duanju smo igrali v neki kavarni. Sami smo postavili glasbeno napravo. V publiki je bilo sedem ljudi. Pri šanku je stal tip, ki nas je poslušal in po nastopu sva se pogovarjala. Naenkrat reče, da dela za »Sony Music« in da mu je bil naš nastop zelo všeč. Napisal sem mu svoj naslov. Tedne in mesece smo čakali na kak odgovor. Do danes ni bilo nobenega znaka. (se smejijo) Na spletu smo iskali in brskali, kdo vse dela pri Sony in smo diskutirali, kdo je podoben temu tipu. 

Kaj bi radi v prihodnosti dosegli z vašo ekipo?

Stefan: Da se naša glasba igra v radiu. Pridobiti si publiko, ki pride zato na naše nastope, ker je že enkrat slišala naše pesmi ali ker jo naša glasba zanima. 

David: Igrati 15 do 20 nastopov v letu bi bilo idealno.

Stefan: Rad bi tudi nekega dne igral v Schönbrunnu.

Daniel: Royal Albert Hall!

Simon: Mogoče nekaj bolj realističnega – Porgy and Bess na Dunaju na primer. 

Stefan: Step v Velikovcu. Zame je to osebni cilj, da tam še enkrat igram. To so bili naši začetki, prvotno s Superior Street in prej še z drugo formacijo. To bi bilo, kakor priti domov. 

Simon: Toda zdaj bomo zaenkrat nastopili 

6. augusta v Japonski palači v Dresdnu ter 18. septembra v Postgarage v Gradcu skupaj s skupino Good Wilson.

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch