Posted

Zgodba o uspehu z grenkim priokusom

Ljubelj Leta 1995 je nekdanja podružnica koncentracijskega taborišča Mauthausen na severni, koroški strani Ljubelja bila rešena pred javnim molkom in splošno ljudsko pozabo v Avstriji. Josef Zausnig je tistega leta izdal knjigo o »pozabljenem kacetu na južni meji Avstrije«, pred vhodom v ljubeljski predor, ki so ga kopali ujetniki, v največjem številu med njimi Francozi, pa je bila prva proslava v spomin na medvojno dogajanje. Od samega začetka je bil gonilna sila spominjanja in preprečevanja pozabe na Ljubelju Peter Gstettner.

Tudi na 25. proslavi na koroški strani minulo soboto je Gstettner spet bil med govorniki. In tokrat ni prizanašal s kritiko. Zvezni zavod Mauthausen kot najemnik areala na Ljubelju naj bi tam skušal »zabrisati avtentične sledove in ostanke skriti pod betonskim oklepom«. Predlogi, ki jih je pripravil Mauthausenski komite Kärnten/ Koroška za ureditev spominskega mesta, naj bi služili le »obogatitvi zbirke idej na ministrstvu za notranje zadeve«, na Ljubelju naj bi trava dobesedno preraščala zgodovinske sledove. Zato so člani komiteja na prireditvi opozarjali na po njihovem sporen razvoj z napisi »Razkrivati, ne prikrivati«, Gstettner pa je zatrdil, da so »vedno svarili pred populistično zlorabo spomina. In na Koroškem bomo to zmogli, z zveznim zavodom ali brez njega.«

Na pomen pedagoškega dela, ki ga izšolani vodniki opravijo na Ljubelju s šolskimi skupinami, je opozoril predsednik Mauthausenskega komiteja Kärnten/ Koroška Manfred Morokutti in ocenil, da je 25-letno spominjanje »dovolite mi izraz – zgodba o uspehu«.

Kot živa priča je na Ljubelju spregovorila Anna Hackl iz Schwertberga na Gornjem Avstrijskem. Kot 14-letno dekle je februarja leta 1945 doživela »mühlviertelski lov na zajce« (Mühlviertler Hasenjagd), ko je okoli 500 ujetnikov, v glavnem iz Sovjetske zveze, pobegnilo iz bloka K – tam jim je bil namenjen metek (K-Kugel). Esesovci so se podali v neusmiljen lov za njimi, »skozi vasi so se vozili z zvočniki, da so pobegnili sami hudi zločinci, treba jih je pobiti, zabosti, po potrebi ustreliti. Bil je res strašen lov. Rekli so, da jih lovijo kakor zajce. In tako je tudi bilo.« Tistega dne se je pred vrati njihove hiše pojavil ujetnik in mati ga je – proti začetnemu nasprotovanju moža – sprejela. »Popeljala ga je v kuhinjo in rekla, da ima tudi sama pet sinov v vojni in želi, da bi vseh pet prišlo domov. In tudi ti imaš mater, ki čaka nate. Jaz pa imam srce v telesu.« Pojavil se je še drug ubežnik in oba je družina skrivala tri mesece do konca vojne. Bila sta med zgolj enajstimi preživelimi tiste hajke.

Poleg predstavnika francoske Amicale de Mauthausen Daniela Simona in predsednika mednarodnega Mauthausenskega komiteja Guya Dockendorfa so na Ljubelju spregovorili kot predstavniki mladine še člani Akcije kritičnih šolarjev in šolark Koroške s pozivom proti pozabi, med njimi tudi dijakinja Slovenske gimnazije Tia Lorenčič. Na nas je, da se do človeka tako sovražen sistem, kakor je bil nacionalsocializem, ne zgodi več, so opozorili. »Toda kaj je potrebno za spominjanje? Znanje. In prav tega znanja manjka naši generaciji.«

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch