Posted

Šentjanški gledališki temelji kar dvakrat utrjeni

Šentjanž Sedmo leto že v Slovenskem prosvetnem društvu Šentjanž v Rožu v okviru Teatra Šentjanž deluje gledališka šola, kovnica odrskega podmladka, ki skrbi za kulturno izobraževanje otrok in obenem za prihodnost kulturnega udejstvovanja na Koroškem. Zadnja leta gledališko šolo vodi Nika Brgant, samostojna ustvarjalka na področju kulture, ki sama igra v Gledališču Toneta Čuferja na Jesenicah. Minulo nedeljo je mladina v šentjanškem k&k centru javnosti, še posebej pa ponosnim staršem pokazala, kaj se je v minulih mesecih naučila. Na sporedu sta bili dve premieri – otroške in mladinske skupine.

Sicer pa je bilo vreme kakor naročeno za prvo predstavo. Nad Rožem se je bočila pisana mavrica, malo prej se je namreč nebo po toplem sončnem dnevu umilo. V igri pa se otroci po dežju, ko spet zasije sonce, odpravijo na konec mavrice, da bi odkrili, kaj je tam – Zaklad ali stranišče z drekom, kakor se imenuje tudi naslov predstave. Pet mladih gledališčnikov, ki so se prvič preizkusili na odru, Luan Gomez, Lovro Kelich, Neva (izstopala je s posebno nadarjenostjo) in Ilja Kert ter Rene Potisk, so leteli z letalom, sopihali z vlakom, pluli z ladjo, dokler niso ugotovili, da na koncu mavrice ni ne zaklada ne one umazanije, temveč da so tam »oni – mogoče pa lahko oni kaj dajo.« Konec je ostal torej odprt. Vremena se Korošcem torej niso povsem zjasnila, če parafrazimo Prešerna, otročad pa je odločno in odlično opravila svoj odrski ognjeni krst.

Kakor je besedilo otroške predstave nastalo v sodelovanju z igralci in njihovo mentorko, je bilo tudi besedilo mladinske predstave bilo izvirno in prvič uprizorjeno prav na šentjanškem odru. Mladinke in mladinec, Anja Partl, Asja Pogačar ter Lucija in Aljoša Dobernig , so pripravili parodijo na Rdečo kapico z naslovom Rdeči šalček. Ta je torej fantič, ki ga pošljejo v gozd k babici, da bi ji prinesel protibolečenske tablete, saj si je zlomila nogo, ker je z vnukom igrala ragbi. Na poti sreča tolpo treh tatic, ki jim prostodušno izda, da hrani babica pri sebi doma zajeten kupček denarja. In čeprav tokrat ni volka, ki bi požrl babico, ji z napadom vseeno ni prizanešeno, pa še lovca ni na pomoč.

V obeh predstavah so se igralci morali znajti le s štirimi rekviziti, stoli na odru, ki so jih dobro znali oživiti bodisi kot ladjo bodisi kot avto. Mladinska skupina je reducirani prostor znala polno izkoristiti, nenazadnje gre za »stare mačke,« kakor jih je predstavil organizator gledališke šole (in šentjanškega gledališkega vrenja nasploh) Martin Moschitz. Temelji rožanskega gledališča, kot kaže, stojijo kar dobro utrjeni. 

Dodaj odgovor

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch