Posted

Res bi veljalo priporočiti te #kralje ulice

Železna Kapla »Kdor hoče videti, mora za vselej zapreti oči. Bistvo je očem nevidno.« Navedek je vsem gotovo dobro znan, a vendar ni stoodstotno enak izvirniku. Sloni na njem, a je predrugačen in odpre nov vidik. Novo razumevanje. Novo zgodbo. Tako je iz motivov Malega princa Antoina Saint-Exuperyja nastala glasbeno-gledališka predstava #kralji ulice v izvedbi igralsko-pevske zasedbe Slovenskega prosvetnega društva Zarja iz Železne Kaple. Minuli petek so produkcijo, ki jo je po izvirniku zasnovala Sara Lešnik, glasbeno pa jo je opremil Miha Strniša, premierno uprizorili (in v nedeljo ponovili) v kapelški farni dvorani.

Mali princ, ki s svojega planeta odrajža po vesolju, je tu Zala, najstnica, ki sanjari o karieri glasbenice. Njen oče, samohranilec, žena mu je namreč umrla, od nje zahteva več zavzetosti za šolo. V prepiru beseda da besedo, hči mu zagrozi, da bo šla od doma, on ji reče, naj kar odide, in ona res gre. Očetu še naroči, naj popazi na njeno cvetlico, in z avtoštopom odroma v svet.  

Na svoji rajži, ki je bolj podobna blodenju, sreča arhetipske like iz Saint-Exuperyjeve zgodbe. Smetarja, ki se ima za kralja, dve domišljavki, ki sta tako polni samih sebe, da od sveta zahtevata le ploskanje, uradnico, ki se v svoji birokratski frigidnosti naslaja samo ob golih številkah, ali pa cestnega poslovneža – z drugimi besedami dilerja, preprodajalca drog. Skratka, Zala naletava na figure, kakršne naselujejo resnični svet. Z osredotočenostjo na eno posamezno značajsko lastnost razkrivajo vso bedo svoje omejenosti in ravno zaradi tega so tako zgovorne.

Na koncu tavanja Zala sama uvidi, da je lov za zunanjim bliščem ne bo osrečil. »Bistvo, ki sem ga iskala zunaj sebe, se skriva v meni. Hočem biti preprosto to, kar sem. Čas je, da se vrnem k svojemu očetu.« Vse se torej sklene s srečnim koncem.

Celoten komplet, ki ga je kapelški igralsko-pevski ansambel postavil na oder je bil kratko malo prvorazreden. Režiserka Sara Lešnik je ustvarila zabavno in tudi sporočilno zgodbo, Miha Strniša je predstavo odlično spremljal na klavirju (zanimivo, kako je v posamezne znane pop in rok skladbe vpletal disharmonije), igralci pa so bili tudi prepričljvi pevci. Posebej velja omeniti Fabijana Benedika v vlogi smetarja Joška, ki se je spretno spopadal z zahtevnimi koloraturami znamenite pesmi Če bi bil premožen iz muzikla Goslač na strehi, in Ano Paulič v glavni vlogi Zale, ki je svoj sicer sprva nekoliko zadržan igralski nastop prekosila z občutenim petjem. Tako zelo, da je se proti koncu predstave tudi še sama igralsko presegla.

Ni pa vse tako odlično. Slabo je namreč to, da bodo Kapelčani svoje #kralje ulice ponovili mogoče še kakšen krat na Koroškem, kakšen krat pa še v Sloveniji. Potem pa najbrž nič več. Pa bi jih res veljalo priporočiti za več gostovanj.   

Dodaj odgovor

want more details?

Fill in your details and we'll be in touch