Podelitev 19. Kugyjeve nagrade Petru Kaiserju

19. Kugyevo nagrado je Skupnost koroških Slovenk in Slovencev (SKS) Petru Kaiserju podelila v avli slovenske gimnazije. Nekdanji deželni glavar je nagrado prejel za »izjemna prizadevanja pri nadaljnjem razvoju slovenske narodne skupnosti, za svoje neprekinjeno spodbujanje žive slovenske besede ter za svoj neutrudni angažma za mirno sožitje na Koroškem«, so pri SKS zapisali v utemeljitvi. Navzoče na podelitvi je pozdravil Bernard Sadovnik, predsednik SKS, zaključne besede pa so pripadle podpredsednici Zalki Kuchling. Vmes je zvezni minister Peter Hanke Kaiserja in Koroško označil kot »zgled za Evropo«. In zakaj bo Bernard Sadovnik Petra Kaiserja pogrešal na čelu dežele? »Peter Kaiser se je s srcem in dušo kot prvi deželni glavar zavzemal za koroške Slovence. In to iz pozicije, ki ni bila lahka, ko je prevzel deželo, saj je bila ta gospodarsko in tudi v manjšinskem vprašanju, ravno po kompromisu glede dvojezičnih tabel, nekje na začetku. In dejansko je uspelo, da smo v teh letih njegovega vodenja dežele prišli velik korak naprej. Kar me je še bolj veseli, je, da vem, da bo naslednik to pot najmanj tako zavzeto nadaljeval.« 

S slovenskimi, nemškimi in angleškimi pesmimi je podelitev polepšal zbor višje stopnje ZG/ZRG za Slovence. Nagrajenec Peter Kaiser je v slovenščini povedal naslednje: »V svojem političnem življenju sem vedno poudarjal skupno. Dejstvo, da imamo dva državna uradna jezika, postaja vedno bolj znano številnim ljudem. Naredimo vse, da bi to pot nadaljevali skupaj.« Slavnostni govor je imel založnik Lojze Wieser, ki ga s Petrom Kaiserjem povezujejo dolgoletne prijateljske  vezi. V nadaljevanju vabljeni k branju poudarkov Wieserjevega slavnostnega govora. Celotno besedilo govora je na www.novice.at/govorwieser26.  

»Danes čedalje glasneje slišimo, da smo lahko ponosni na ta zaničevani jezik, ki nas bogati. Skupaj z mnogimi drugimi je bilo vendarle možno skoraj stoletje trajajoče sovraštvo in pakt treh nemškonacionalnih strank postaviti v skladišče muzeja žalostnih spominov. Da je spoštovanje jezika vsakodnevno in samoumevno tudi v javnem prostoru, je vsekakor povezano z enim imenom. Peter, s tvojim: Peter Kaiser, po domače Cesarjev Peter.«