Vogrče Leta 2016 so v Vogrčah praznovali 135. obletnico tamkajšnje ljudske šole. Nad 400 absolventov ljudske šole Vogrče je tedaj sodelovalo na srečanju šolarjev in učiteljev, ki sta ga organizirala Anzej Vauti in Josef Polesnig. Vogrška šola je že leta 2015 bila na seznamu deželne vlade, že tedaj ji je grozilo zaprtje. Nastalo je združenje staršev in na pobudo predsednika Anzeja Vautija so starši zbrali več sto podpisov proti zaprtju. Šola je ostala do današnjega dne in deluje kot ekspozitura ljudske šole v Pliberku.
Premalo prijav
Trenutno stanje je takšno, da je v šolskem letu 2021/2022 vse skupaj prijavljenih le še šest šolark in šolarjev v Vogrčah. »Po zakonu o manjšinskem šolstvu bi bilo potrebnih vsaj osem prijav, da bi lahko imeli še ekspozituro. Zadevo smo javili na izobraževalno direkcijo (Bildungsdirektion) in bomo videli, kaj bodo v odgovoru predlagali oziroma zahtevali,« je v pogovoru z Novicami dejal pliberški župan Stefan Visotschnig, ki dodaja, da trenutno »na žalost kaže bolj slabo.«
Leta 2016 so v Vogrčah praznovali 135-letnico ljudske šole, letos pa bi bila šola iz leta 1881 stara 140 let. Bo praznovanje še mogoče?
Grozi zaprtje?
Bo torej vogrška šola po ljudskih šolah na Komlju, v Šmarjeti in v Libučah četrta vaška izobraževalna ustanova, ki ji grozi zaprtje? Žal kaže tako. Poleg ljudske šole v Pliberku bi v tem primeru ostala le še šola v Božjem grobu, kjer je še 35 šolarjev. Mestni svetnik Marko Trampusch (EL), ki je med drugim pristojen tudi za šole, je dejal, da bi zaprtje šole v Vogrčah bil zelo žalosten razvoj. Trampusch: »Enotna lista Pliberk se je vedno zavzemala za obstoj malih šol na vaseh. Težko je pa, če je iz leta v leto vse manj prijav.«
Komentar Jožka Hudla
O mojih izkušnjah z malimi šolami, na katerih sem poučeval skoraj štirideset let.
Po služenju vojaščine sem leta 1969 junija začel kot dvojezičen učitelj poučevati v Pliberku v razredu z dvema oddelkoma z 41 učenci – na šoli jih je bilo 205, od septembra pa že v Beli do leta 1971, kjer je bilo šest oziroma leto pozneje pet učencev. Od tam sem prišel na Komeljski Vrh, kjer je bilo v razredu 23 učenk in učencev od 1. do 9. šolske stopnje. Leta 1985 so učni načrt ljudske šole v Avstriji spremenili tako, da so ukinili višjo stopnjo in jo nadomestili s programom glavne šole. Šola je postala dvorazredna in poučevanje je postalo bistveno lažje. Zaradi upada rojstev se je znižalo število učenk in učencev na okoli deset. Leta 1998 sem zaprosil za mesto učitelja in ravnatelja na LŠ pri Božjem grobu. Tam pa je število nihalo med 42 in 52. Desetletje prej je bilo na šoli še 80 do 100 učencev. Toliko k boljšemu razumevanju sprememb, ki jih narekuje število šoloobveznih otrok.
Še podatek: Leta 1998 je bilo na Koroškem še okoli 50.000 šoloobveznih učencev. Leta 2010/11 je bilo na Koroškem 364 obveznih šol, do leta 2016/17 se je število znižalo na 315. Število učencev je v istem časovnem obdobju padlo s 37.228 na 34.240, za 2.988 učencev oziroma za 8 %.
Brez učencev pa ne moreš imeti pouka. Spomnim se, kako smo vsako leto vedno spet trepetali, ali bomo dobili zadostno število učencev za razrede, vedeli smo za številke šest let naprej, upali, da se bo priselila še kakšna družina z otroki, da se ne bodo šolarji vozili mimo šole v večjo šolo v mesto, in se zelo veselili vsake bodoče mamice v šolskem okolišu. Številke pa so neusmiljene, narekujejo vladi, da ukrepa. Trend se bo v bodoče gotovo nadaljeval v združevanje šol v večje enote. Ko so ustanavljali šole, so hodili otroci še peš v šolo. Pravilo je bilo, da več kot štiri kilometre naj ne bi bilo hoda. Danes vozijo učence v šolo in ta argument dolge poti je odpadel.
Ali sta pouk in vzdušje na malih šolah boljša ali ne, v to se ne bi spuščal. Vsaka šola, vsak razred je svet zase, z vsemi odlikami ali pomanjkljivostmi. V bistvu gre za to, da se učenci dobro počutijo, da z veseljem hodijo v šolo, kar jih vzpodbuja k temu, da se radi učijo. In če napredujejo, bodo vedno spet motivirani za učenje in druge dejavnosti ter se bodo hoteli še kot odrasli naprej izobraževati in dopolnjevati.
V življenju je edina stalnica sprememba, ki jo pogojujejo nešteti dejavniki.
Komentar Romana Robleka
Kaj Obirska, Radiše, Medgorje, Podgorje, Libuče in druge vasi nimajo več, Vogrče pa še imajo? Ljudsko šolo!
V vseh teh občinah so zgradili ali načrtujejo lepe, velike, moderne šolske centre. Sprašujemo se lahko, ali je to res potrebno in kaj je smisel vsega tega?
Zakaj zapirajo majhne ljudske šole oziroma ekspoziture? Zakaj združiti vse te ustanove v »moderen« šolski kompleks? Ali bi imeli druge opcije, da bi se lahko obdržale majhne podeželske strukture na dvojezičnem ozemlju? Ali se v sklopu z zapiranjem šolskih vrat kdo sprašuje: »Kje se otroci med seboj še pogovarjajo slovensko?«
Prepričan sem, da je odgovor na to na vsak način: »Na podeželju!«
Zakaj torej namenoma rušimo te zrasle strukture in jih malomarno uničujemo?
Pedagoški in gospodarski argumenti govorijo proti vzdrževanju majhnih šol in ekspozitur. Upadajoče število učenk in učencev v majhnih vaseh ter gospodarski argumenti privedejo konec koncev do tega, da te šole zapirajo. Ampak – ali naj to istočasno pomeni, da se moramo zmeraj podrediti tem smernicam? Mislim, da ne!
Politiki stalno pridigajo, da je potrebno podeželje in tam živeče prebivalstvo krepiti. Zakaj torej po vsej sili želijo ukiniti majhne šole in s tem pospešujejo gradnjo velikih šolskih centrov? Dvomim, da so veliki šolski centri univerzalna rešitev.
Katera šola je najboljša? Največja? Najlepša? Mi tega ne vemo.
Vemo pa, da s ukinitvijo majhnih ljudskih šol in ekspozitur vaško življenje in podeželje izgubljata na pomenu. Vsak od nas, ki si želi, da se obdrži življenje po vaseh in posledično tudi slovenska beseda, se mora tega zavedati.
Vedeti je treba, da je samo politična odločitev, ali bodo majhne ljudske šole oz. ekspoziture še naprej del podeželske slike ali ne. Dežela Koroška ima s strani EU na razpolago mnogo denarja za krepitev podeželja. Potrebna bi bila samo jasna odločitev, ki bi dala tej dragotini primerno težo. Jaz sem za!
