Poleg tega, da je na avstrijskem Štajerskem manj šoloobveznih otrok, je k padcu števila prijavljenih k pouku prostovoljne slovenščine gotovo pripomogla pandemija, ki je prekinila običajni šolski ritem, pojasnjuje predsednica Kulturnega društva člen sedem za Slovence na avstrijskem Štajerskem Susanne Weitlaner.

Ob letošnjih, nedavno znanih podatkih o prostovoljnem vpisu otrok na avstrijskem Štajerskem k pouku slovenščine v letošnjem šolskem letu smo se pogovarjali s predsednico Kulturnega društva člen sedem za Slovence na avstrijskem Štajerskem Susanne Weitlaner. Letos je že drugo leto zapored opazen padec teh vpisov. Tokrat jih je le 246, lani jih je bilo 336, še pred pandemijo, torej v šolskem letu 2019/20, pa rekordnih 474.

Susanne Weitlaner pravi: »K manjšemu vpisu otrok k slovenščini gotovo pripomore manjše število otrok v naši zvezni deželi, vplivala je tudi pandemija covida-19, ki še traja. Otroci so utrujeni, imeli so pouk na daljavo, ne morejo biti gotovi, da bodo tudi to šolsko leto nemoteno hodili v šolo. Redni ritem izobraževanja se je prekinil.« Otroci, opažajo vsi, so vedno bolj obremenjeni. »Tako straši velikokrat presodijo, da je dovolj, če gre otrok enkrat na teden na klavir ali nogomet. Kajti tudi pouk slovenščine, ki je na avstrijskem Štajerskem v največji meri in predvsem še zmeraj zgolj prostovoljni predmet, je dodatna obremenitev otroka,« ugotavlja predsednica kulturnega društva. Želi si, da bi bila slovenščina na Štajerskem del rednega pouka, kakor sta nemščina in angleščina. »Ljudska šola bi celo smela biti dvojezična ali pa vsaj v njej slovenščina vsa štiri leta obvezni predmet. Seveda že slišim protiargumente, da bi to bila prisila, pa da Slovenci večinoma že znajo dobro nemško in to ni potrebno … No, saj če bi v ljudski šoli predmete lahko sama izbirala, si tudi ne bi izbrala matematike, kajne? Vedno bo kak predmet, ki komu ne ugaja, zato mislim, da slovenščina, vsaj ob štajerski južni meji, ne bi mogla škodovati.«

V štajerski prestolnici, v Gradcu, slovenščino ponujajo kot pouk materinščine, vendar ta nima dodatnega statusa, kot ga ima po manjšinskem šolskem zakonu slovenščina na Koroškem ali hrvaščina na Gradiščanskem. Takega zakona na Štajerskem ni. Vendar v graški šoli St. Andrä število otrok, vpisanih k slovenščini, ostaja konstantno. Nekateri imajo dobro znanje, drugi slabše, a važno je ohranjati veselje do učenja jezika. »Gre za podporo jeziku, za motivacijo, da se otroke in starše povabi k pouku. Učiteljica Tatjana Vučajnk jih zna pritegniti k bralni znački in seveda h konverzaciji,« razlaga sogovornica.

Vse več Slovencev je v zadnjih letih našlo delo na avstrijskem Štajerskem. Toda če imajo otroke in živijo v Avstriji, jih ravno ne vpišejo k pouku slovenščine. Zakaj? »Nekaj teh vpisov le je. A je tako, da je meja oz. stara domovina blizu in ne čutijo te potrebe. Mnogi menijo, če doma govorijo z otroki slovensko, je to dovolj. Deloma je starše tudi strah, da bi otroka to motilo pri nemščini ali pa da bi ga zmerjali z južnjakom, da je jugo. Želijo raje, da se otrok čimprej nauči nemščine, kar ni slabo. Toda opismenjevanje je potrebno seveda tudi v materinščini. Če pa je eden od staršev nemško govoreči, nemščina v družini še prej prevlada. Nikakor za to ne bi krivila staršev. Mnogi se zelo potrudijo, da bi ohranili slovenščino, vendar jih zavrnejo lastni otroci. Ti vedo ali čutijo, da drugim sošolcem tega napora ni treba vložiti. Vendar to prepričanje v otroku ne vztraja vedno. Velikokrat otrok v starejših letih ugotovi, da je zavoljo tega lahko bolj poseben in ga slovenščina začne zanimati. Zato je tako važno, da ohranimo ponudbo slovenskega pouka na Štajerskem in da ga povežemo s pozitivnim odnosom.«

Zvezna gimnazija BORG v avstrijski Radgoni ima letos 36 vpisov k slovenščini, ki je tam lahko tudi maturitetni izbirni predmet. Lani jih je bilo 44. »To so vsi slovenski državljani. Nemško govoreči nimajo možnosti, da bi se pridružili tej skupini dijakov, ki prihajajo iz Slovenije, saj takega znanja jezika pač nimajo. Hkrati pa ni dovolj prijav, da bi na Borgu imeli zanje slovenščino kot predmet tujega jezika,« pravi Susanne Weitlaner. Sama uči slovenščino na srednji gozdarski šoli HBLA v Brucku na Muri. Pri njej je bilo letos več vpisov k slovenščini, 17, lani le sedem. Kako to pojasnjuje? »Pri nas imajo dijaki na razpolago štiri obvezne izbirne predmete. Dva sta jezikovna, poleg slovenščine še italijanščina, in dva gozdarska, negovanje dreves in vodovarstvo. Seveda na gozdarski šoli ni ravno veliko jezikovno nadarjenih otrok. Letošnje število vpisov je lepo, vendar niha.« Zakaj se dijaki sploh odločijo za slovenščino? »Razlogi so različni. Sedaj imam med dijaki tri Korošce. Eden med njimi je itak koroški Slovenec. Zanj je to lahko. Drugi rečejo, da jim je zanimivo spoznavati slovanski jezik, sploh ker bi v gozdu lahko imeli hitro stik s kakšnimi slovanskimi sodelavci. Nekateri menijo, da se do italijanščine pride laže kot do slovenščine, pa zato vzamejo slovenščino. Nekaj vplivajo tudi straši. Največkrat pa se za vpis odločijo, ker se je tako odločil prijatelj, s katerim se druži ali s katerim sedi v klopi.«

Na spisku prijav opazimo, da so v nekaterih ljudskih šolah pretekla leta imeli ponudbo slovenščine, letos pa je nimajo. Zakaj prihaja do tega? »Z nekaterih šol so pisali na šolski urad, da je interes, ni pa učitelja. Seveda učiteljev slovenščine ni na pretek, a Slovenija je blizu in bi se verjetno dalo koga najti. Tako se prelahko uniči angažma, ki je mogoče prej trajal leta. Pozitivno pa je, da je v sklopu programa Erasmus plus kar nekaj skupnih čezmejnih šolskih projektov. Vsem se ti projekti zdijo sijajni, radi se družijo, spoznavajo in se igraje še česa naučijo. Že šesto srečanje šol z avstrijske in slovenske Štajerske bo decembra. Na njem se učitelji oz. pedagogi spoznajo in dogovorijo o skupnih temah ter projektih. Projekte, ki smo jih že izpeljali in jih še bomo, bomo sedaj predstavili na skupni digitalni platformi, da jih ne pozabimo.«

Prav s pomočjo Erasmusa plus imajo v ljudski šoli v Račji vasi/Ratschendorfu k slovenščini kot obveznemu izbirnemu predmetu oz. vajam vpisanih največ otrok, kar 82. Je pa v graškem vrtcu prenehala obstajati slovenska skupina malčkov. »V Avstriji imamo pomanjkanje vzgojiteljic. Zategadelj so v vrtcu zmanjšali ponudbo in nimajo več celodnevne oskrbe. Mnogi straši so otroke iz vrtca izpisali. Vzgojiteljica, ki govori slovensko, je sicer ostala, vendar nima več svoje dvojezične skupine s 25 otroki. Z otroki, kakšnih sedem jih je, ki govorijo slovensko, še naprej govori slovensko, le v njeni skupini niso več,« odgovori Susanne Weitlaner.