Zaradi pandemije ponovno ni bilo srečanja Hrvatov na Libuškem polju, okoli trideset protestnic in protestnikov pa se je minulo soboto udeležilo protestnega shoda proti srečanju. Demonstracijo sta priredila KSŠŠD in »Jüdische Hochschülerschaft« z Dunaja. Na Libuškem polju so protestniki, med njimi kar nekaj domačinov, prebrali spomine priče časa Pavle Apovnik. Med udeleženci protestnega shoda je bila tudi državna poslanka zelenih Olga Voglauer. Zbrali smo mnenja politikov in aktivistov o vsakoletnem spominjanju Hrvatov v Pliberku. Pišeta Marjan Koletnik in Sebastjan Trampusch
Olga Voglauer, državnozborska poslanka Zelenih:
»Spominjanje na žrtve je nekaj drugega kot ta prireditev, ki jo poznamo iz Pliberka«
Zapisali ste, da je cilj za prihodnost, da do shodov ultranacionalnih in fašističnih skupin in društev v Pliberku ne bo več prihajalo. Zakaj je treba takšnim shodom tako jasno nasprotovati?
Olga Voglauer: Razlogov je več, po eni strani prevladuje tam revizionizem, govorimo o mitu o Pliberku, saj masovni shod nima zgodovinske podlage. Začelo se ni z mašo in spominjanjem, temveč od prvega dne je šlo za srečanje bivših ustašev v Avstriji, saj ga na Hrvaškem niso smeli imeti. Med njimi so bile merodajne in vodilne osebe, ki so bile pristojne za koncentracijsko taborišče v Jasenovcu. Po osamosvojitvi Hrvaške je prireditev naraščala in dejansko so stalno kršili zakon, ki prepoveduje nacizem (Verbotsgesetz), in vedno so razkazovali ustaške simbole. Leta 2018 so tam celo prodajali orožje in si ga izmenjavali. Vse to jasno kaže, kakšna je smer in kakšen je namen srečanja. Do leta 2018 je katoliška cerkev na Koroškem dajala prireditvi svoje okrilje, leta 2019 pa ne več. Zdaj prireditev ne velja več za versko prireditev in moramo še bolj točno preveriti, kdo se tam sreča, kaj je namen srečanja in kdo je organizator. Iz vseh teh historičnih dokazov je jasno, da za take shode v Avstriji ne sme biti prostora. Spominjanje na žrtve je nekaj drugega kot ta prireditev, ki jo poznamo iz Pliberka.
Zakaj mislite, da se koroška (in avstrijska) politika ni prej lotila tega problematičnega srečanja?
Olga Voglauer: Od leta 1995 so Zeleni vsako leto v državnem zboru vložili na ministrstvo za notranje zadeve naslovljena vprašanja, zakaj so v Pliberku še vedno srečanja in opozarjali na njihov značaj. Dejstvo je, da se koroška in avstrijska politika nista kaj dosti zanimali za to prireditev, še manj po osamosvojitvi Hrvaške. Pod okriljem koroške katoliške cerkve je bilo za politiko enostavno reči, da se tega ne bo lotevala. Šele leta 2019, ko je administrator krške škofije Guggenberger zavrnil škofovsko mašo, je politika zaznala, da mora postati aktivna. Od lani septembra se na notranjem ministrstvu posebna delovna skupina ukvarja s pliberškim srečanjem. Skupina je že povedala, da argument cerkvene prireditve za to prireditev nikoli ne bi smel veljati, saj ta velja samo za tradicionalne prireditve brez političnih vsebin. Delovna skupina trenutno zaključuje svoje poročilo in gre za izredno obširen pogled na prireditev. Mislim, da bo skupina konec junija zasedala zadnjič, nato predstavila rezultate širši javnosti ter jih predložila notranjemu odboru parlamenta. Sklepam, da bomo o tem poročali tudi na seji državnega zbora. Poročilo bo dalo dober okvir, po katerem se bodo v prihodnje vse oblasti lahko orientirale in bo podlaga za sklepe na vseh institucionalnih ravneh. Tega do zdaj nismo imeli in izhajam iz tega, da bodo izdelane argumente tudi uporabljali. Olga Voglauer, državnozborska poslanka Zelenih
Simon Urban, predsednik Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju (KSŠŠD):
»Tudi letos smo skupaj z judovsko visokošolsko zvezo priredili proti-demonstracijo«
Kako vi, kot KSŠŠD, opazujete vsakoletno srečanje Hrvatov in Hrvatic v Pliberku?
Simon Urban: Prireditev na libuškem polju je potrebno videti in imenovati kot izjemno problematično zadevo v Avstriji. Ustaško srečanje je eno največjih fašističnih in neonacističnih srečanj v Evropi in tega ni potrebno olepševati. K sreči je to revizionistično spominjanje v zadnjih letih postajalo vedno bolj del javne debate. Delovni krožek Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju »AK Pliberk/Bleiburg« od leta 2016 naprej opazuje, raziskuje in kritizira srečanje v Pliberku. Poleg tega smo tudi letos kot KSŠŠD skupaj z JÖH (Jüdische Hochschüler*innnenschaft) priredili proti-demonstracijo, ki glede aktualne situacije ni naletela na obiöajno množico 10.000 Hrvatic in Hrvatov. Protest je v tem primeru posebej važen, saj ustaško srečanje s tem ne dobi več istega nekomentiranega javnega prostora, kakor je to bilo vsa leta prej.
Kako vidite prihodnost prireditve?
Simon Urban: Vsakoletno ustaško srečanje v Pliberku lahko v znani obliki poteka le ob podpori ali vsaj aktivnem neupoštevanju pristojnih lokalnih oblasti in javnih institucij. Avstrija bi na vsak način morala že zdavnaj prepovedati srečanje na libuškem polju. Le počasi se premikamo v to smer. Od leta 2017 naprej je prišlo do večje razprave v medijih, leta 2018 pa so sledile prve zakonske zahteve. Lansko leto so tudi na politični ravni v državnem zboru naöeli bolj konkretne diskusije o prireditvi in ustanovil se je delovni krožek, ki naj bi preveril, ali se prepoved prireditve pravno lahko legitimira.
Iz našega vidika je očividno, da srečanje na libuškem polju ni spominska prireditev, marveč poviševanje ustašev in Neodvisne države Hrvaške, ki je bila zaveznica nacionalsocialistične Nemčije in je samostojno vzdrževala koncentracijsko taborišče Jasenovac, sistematično preganjala ter ubijala Judinje in Jude, Romnje in Rome ter Srbkinje in Srbe. Med srečanjem ustašev v Pliberku obiskovalci in obiskovalke poudarjajo ravno to desničarsko, ekstremistično in tudi fašistično mišljenje v obliki pesmi, v načinu oblačenja, v govorih in z nacističnimi pozdravi. Razvidna je ta ideologija že na spominski plošči, ki je postavljena direktno na polju in vsebuje prepovedani grb NDH ter slavi hrvaško vojsko.
Važno je, da se javno postavimo proti zgodovinsko revizionističnim srečanjim in ne dopuščamo zbiranja, ki slavijo fašistično zgodovino. Težko je podcenjevati pomen javnega spominjanja ter kulture spominjanja za družbo, zaradi česar je potrebno še naprej delovati za nov antifašističen konsenz na Koroškem. Več informacij k dogodku najdete na spletni strani: www.no-ustasa.at
Mirko Messner, koroškoslovenski politik (KPA):
»Vse kaže, da se bo moral pritisk civilne družbe povečati.«
Kaj pravite na omenjene prireditive?
Mirko Messner: Ustaška prireditev je osnovana na treh osrednjih lažeh: prva laž je tista o »pliberški tragediji« oz. o »pliberških žrtvah«, o množičnih pobojih na libuškem polju. Na Libuškem polju ni bilo nobenih množičnih pobojev. Ti so se dogajali po predaji ustaških beguncev jugoslovanskim enotam, ki so se ustašem hudo maščevale za storjeno gorje pripadnikom srbske, židovske, romske narodnosti, seveda tudi drugih narodnosti in ver ter hrvaškim antifašistom, za Jasenovac in požgane vasi. V Pliberku oz. na Libuškem polju, naj ponovim, ni govora o kakem množičnem poboju. Druga laž je tista o »križevem potu« Hrvatov, ki da se je začel prav v Pliberku oziroma na Libuškem polju. Ne samo, da se s to lažjo ustaška prireditev uvršča v tok evropskega zgodovinskega revizionizma, ki enači fašizem s komunizmom oziroma s »titoizmom«; ne, potencira ga, saj fašizma in nacizma sploh ne pozna več, ga enostavno izreže iz zgodovinsko-vzročnega toka, na ta način izreže iz zgodovinsko-vzročnega toka tudi ustaško in klerofašistično kolaboracijo z nacisti, ki je podžgalo kruto maščevanje jugoslovanskih enot, in glej: »hrvaški križev pot« se ne začne z nacističnim napadom na Jugoslavijo, temveč šele po vojni. In že je tu tretja laž: kolaboracijo so prepesnili v rešitev hrvaškega katoliškega naroda. Za hrvaške partizane in partizanke, in to seveda brez ozira na to, da so tudi med njimi bili katoliki, torej zanje, ki so dali oz. so dale svoje življenje dejansko za osvoboditev jugoslovanskih narodov, tudi hrvaškega, v tej izkrivljeni podobi seveda ni prostora; njim je namenjen prostor v vrstah nasprotnikov. Stvari so postavljene na glavo. To se močno zrcali na žalost tudi v današnjem hrvaškem javnem in medijskem prostoru. Upam pa, oziroma bolje rečeno, prepričan sem, da bo zmaga levo-zelene koalicije v Zagrebu okrepila demokratične in antifašistične usmeritve v hrvaški družbi.
Mislite, da naj bi avstrijska oblast ukrepala in prepovedala prireditev?
Mirko Messner: Kajpada. Ustaši, ustaška država in njena vojska so bili zavezniki nacifašizma in podrepniki Hitlerjevega rajha. Proslava na Libuškem polju jih poveličuje, in to na avstrijskem teritoriju. Brezpogojno jo je treba prepovedati. To narekuje že prvi dokument avstrijske državnosti po zlomu nacističnega režima. Se pravi deklaracija o neodvisnosti Avstrije, ki so jo 27. aprila 1945 sklenile in podpisale tri avstrijske stranke, SPÖ, ÖVP in KPÖ, in ki je v odlomkih vklesana v spominsko obeležje Alfreda Hrdlicke pred dunajsko Albertino. Osrednje sporočilo te deklaracije je obsodba nacizma. Prepoved dobesedno narekuje Avstrijski zvezni zakon o prepovedi ponovne nacionalsocialistične dejavnosti, ki so ga sklenili maja 1945 in medtem večkrat novelirali. Prepoved narekujejo nadalje Avstrijska državna pogodba in vrsta mednarodnih dokumentov, tudi Združenih narodov. Kar se tiče pravne podlage za ukrepanje oblasti oz. brezpogojno prepoved, so stvari na dlani. Avstrijska vlada se še zmeraj ni dokopala do odločitve, ki bi ustrezala antifašističnemu izročilu avstrijske ustave. Stvari se že precej časa zatikajo v parlamentarnem pododboru. Vse kaže, da se bo moral pritisk civilne družbe povečati.
Milan Wutte, predsednik Zveze koroških partizanov (ZKP):
»V osnovi se v Pliberku vsako leto spominja na bivšo fašistično in ustaško državo NDH«
Kako nasplošno vidite vsakoletno spominjanje Hrvatov v Pliberku?
Milan Wutte: Mislim, da je javnost že opazila, da to ni samo spominjanje na žrtve, ki sicer niso bile v Pliberku, temveč v bivši Jugoslaviji in da je to samo lažen argument. V osnovi se v Pliberku vsako leto spominja na bivšo fašistično in ustaško državo NDH. Zaradi tega smo mi, Zveza koroških partizanov, odločno proti temu. Proti temu bi pa pravzaprav moral biti vsak demokratično misleč človek, ki pozna našo zgodovino. V današnjem času bi se take stvari ne smele več dogajati.
Kar pa zadeva proti-demonstracije, je očividno, da se v zadnjih letih javnost in posebej mladina, ki se tega res zaveda, angažira proti tej prireditvi. Prepričan sem, da je to zelo pomembno, ker mladina tako opozarja širšo javnost na problematiko tega srečanja in orje v prave brazde. Seveda si pa želimo, da bi se jih udeleževala tudi širša javnost, predvsem pa mi, koroški Slovenci in Slovenke, ki smo dosti pretrpeli pod fašizmom in nacističnim režimom. Solidarnost bi morala biti dosti večja.
Ali mislite, da naj bi avstrijska oblast ukrepala?
Milan Wutte: Poznamo avstrijsko oblast in njeno zgodovino. Vemo, da je po vojni veliko bivših privržencev Hitlerja in fašizma dobilo službo tudi v avstrijskih državnih službah. In ti so seveda tudi vplivali na mnenje ljudi, ki bi po zakonu morali biti absolutno proti organiziranju takšnih prireditev v demokratični Avstriji. Danes bi moralo biti to samoumnevno, na žalost pa ni. Vse kaže, da so diplomatski pritiski s strani Hrvaške močni in se Avstrija nekako boji tega, da bi konsekventno nastopala proti tej prireditvi in nasploh proti ustašem in desnim ekstremistom. Poleg tega se pojavljajo tudi napadi na židovske ustanove, tako da imam včasih vtis, da je Avstrija na desnem očesu slepa.
Benjamin Smrtnik: »Prireditev ne spada v današnji čas«
Kaj mislite o prireditivi Hrvatov v Pliberku? Kakšno vlogo ima pri tem katoliška cerkev?
Benjamin Smrtnik: Seveda sem nasprotnik prireditve, ker sem mnenja, da ne spada v današnji čas. Najbolj me pa boli, da se katoliška cerkev od tega ne distancira dovolj. Sicer te prireditve ne podpira, da bi pa šla demonstrativno v boj proti temu, to pa ne. Načeloma je vseeno, ali je to avstrijski ali hrvaški duhovnik, na koncu maša ostane maša. Mnenja sem, da bi cerkev morala v tem primeru nasprotovati in poskusiti prireditev preprečiti. Mogoče bo pa pod novim škofom uspelo cerkvi, da se bo bolj distancirala od vsega tega.
Kaj pričakujete od avstrijske oblasti v zadevi takšnih prireditev?
Benjamin Smrtnik: Avstrijska oblast naj bi ne samo ukrepala, temveč prireditev načeloma prepovedala. Saj je to nekaj edinstvenega v današnji Evropi, da nekaj tako nacionalističnega in fašističnega sploh obstaja. To najdemo samo še na našem dvojezičnem Koroškem. Sploh pa ob jubileju plebiscita, ki ga dežela letos hoče praznovati naprej, bi pričakoval ne samo od države, temveč tudi od deželne vlade več upora. Ni dovolj samo kritizirati takšne prireditve, treba jih je odpovedati.