Šentjanž Bogdan Mohor, s partizanskim imenom Ston, je kot mladenič prišel na Koroško in na desnem bregu Drave po Rožu, od Borovelj pa vse do rojakov pod Jepo, prižigal baklo upora proti nacizmu. 

Le za las je pozimi 1945 ušel pokolu pod Arihovo pečjo, ko so nemške oborožene sile skupaj z domačo landvahe napadle izdani bunker in pobile vse v njem zbrane partizanke in partizane. Svoj občasni sedež na Šentjanških Rutah je Ston imel nad kmetijo pri Lapšu; devetletna hčerka Neli, poročena Male, ki danes živi v Borovljah, mu je nosila hrano, »da Ston ne bo lačen.« 10. novembra 1944 so sile SS in policije napadle partizanski bunker nad Lapšem in ubile gospodarja Egidija Hafnerja, Miho Brumnika z Obirskega in Reziko Malle iz Šentjanža, 30. oktobra 1944 pa je na Šentjanških Rutah že padel partizan Janez Wester. Lapševo družino so nacisti nato razgnali. Na žrtve napada zdaj spominja spomenik pri Lapšu, ki ga je postavila Zveza koroških partizanov ZKP. S Koroško je Ston povezan vse do danes, ko si je naložil že stoti križ. Koroška pa je prav tako tesno povezana z njim.

V poklon Bogdanu Mohorju Stonu so na pobudo Hanzija Weissa krajevna SPD »Šentjanž«, »Borovlje« in »Bilka« iz Bilčovsa in Zveza koroških partizanov sprožili Stonov pohod od Šentjanža na Šentjanške Rute do Lapša in do Vrenjaka, Stonove postojanke, in nazaj v dolino. V nedeljo, 6. oktobra, so se rojaki iz Koroške, Gorenjske in Primorske podali na že peti pohod. Z njimi je šel tudi devetdesetletni Radovan Hrast, ki je prav tako kot Ston že kot mladenič šel v partizane, po vojni pa sta oba postala žrtvi kominformovskega obračuna in bila deportirana na Goli otok oz. v Bilečo.

    V k&k centru so si pohodniki ogledali dva filma o Stonu, ki sta ju med drugim posnela Hanzi Weiss in Štefan Pinter. Stonove pozdrave je prinesel Marjan Weisseisen. V najmlajšem filmu Ston obljublja »Še bom prišel na Koroško, čim bom pri močeh!« Tako pri Lapšu kot pri Vrenjaku so pohodnike prisrčno sprejeli. Pri spomeniku pri Lapšu je tajnik ZKP Andrej Mohar opomnil na resolucijo v evropskem parlamentu, ki ob podpori avstrijskih poslancev Sovjetski zvezi pripisuje glavno krivdo za drugo svetovno vojno. To da je poskus revizije zgodovine, ker istoveti storilce z njihovimi žrtvami. Zato je potrebno, da se Evropa tudi v duhu žrtev na spomeniku pri Lapšu jasno prizna k demokratičnim in antifašističnim vrednotam lastne biti, člena 7 Avstrijske državne pogodbe in slovenskega konsenza o ustavnih pravicah, ki so sad partizanskega upora.