Deželna Enotna lista se pod vodstvom Gabriela Hribarja že nekaj let nahaja v veliki krizi. V petek, 20. maja, bo v Domu v Tinjah izvedla deželno zborovanje (občni zbor). Bodo na deželnem zborovanju našli pot iz krize?
Docela nesporna, tudi s strani zagovornikov samostojnega političnega gibanja samih, deželna EL v resnici nikoli ni bila – razen ob njenem rojstvu leta 1974, ko so sklenili kandidaturo Koroške enotne liste (KEL) na deželnozborskih volitvah leta 1975 s Pavlom Apovnikom na čelu. Kljub nepopisnemu predvolilnemu vzdušju je KEL za okoli 600 glasov zgrešila izvolitev v deželni zbor. Za navrh je velikemu razočaranju na volitvah sledil izrazito protimanjšinski ukrep deželne politike: razdelitev dvojezičnega ozemlja na štiri volilna okrožja z namenom, da bi za vedno onemogočili izvolitev samostojne liste slovenske narodne skupnosti v deželni parlament.
Če bi leta 1975 izvolitev Pavla Apovnika v deželni zbor uspela, bi zanesljivo prišlo do nove politične dinamike znotraj slovenske narodne skupnosti. Še posebej velja to za samostojno politično gibanje na deželni ravni: v primeru izvolitve Pavla Apovnika bi KEL po vsej verjetnosti prevzela vodilno zastopstveno vlogo do deželnih oblasti, podobno kot jo ima na deželni ravni njena sestra Skupnost južnokoroških kmetic in kmetov (SJK). Vsekakor je bil to njen cilj, tako Filip Warasch, glavni arhitekt kandidature KEL leta 1975. Tako pa je KEL, ki se je po združitvi s Klubom slovenskih občinskih odbornikov (KSOO) preimenovala v (deželno) Enotno listo (EL), dejansko znašla pred vprašanjem: kako se uveljaviti na deželni ravni, kljub temu da so pogoji za izvolitev v deželni zbor krivični?
Odmevna kljub političnim oviram
Glede na to, da so okvirni pogoji za deželno EL vse drugo kot prijazni do manjšine, je bila dejavnost deželne EL do leta 2014, ko je Vladimir Smrtnik predal predsedniško funkcijo Gabrielu Hribarju, kljub oviram deželne politike dokaj pestra in v širši javnosti odmevna. Zgodovinski uspeh je gotovo na osnovi partnerske pogodbe z Zeleno alternativo (sedaj Zeleni) dosegla leta 1986 z izvolitvijo tedanjega predsednika KEL Karla Smolleja v dunajski parlament. V dobi Andreja Wakouniga (1991–2003) je uspelo skupaj s tedanjim tajnikom Bernardom Sadovnikom med drugim navezati plodne stike s strankami v Sloveniji, južnotirolsko »Südtiroler Volks-partei« (SVP) in drugimi evropskimi manjšinskimi strankami. Še posebej pomembno je bilo, da je v Wakounigovi dobi dobila EL sedež v predstojništvu Koroške občinske zveze. S tem so ji uradno priznali, da zastopa slovensko narodno skupnost vsaj na občinski ravni. In tudi v dobi predsednika Vladimirja Smrtnika (2003–2014) so bili na sporedu izredno odmevni dogodki. Po zaslugi deželne EL skupaj z EL Pliberk oz. mestnim svetnikom Jurijem Mandlom je ob vstopu Republike Slovenije leta 2004 v EU prišlo do ustanovitve DS Dežela pod Peco, predhodnice sedanje DS Geopark Karavanke, pod častnim pokroviteljstvom tedanjih parlamentarnih predsednikov Avstrije (Andreas Khol) in Slovenije (Borut Pahor).
Kako priti iz krize?
Nič manj odmevna ni bila tudi jubilejna prireditev leta 2005 v nabito polni boroveljski mestni dvorani ob 30-letnici deželne EL z gosti iz Slovenije in Južne Tirolske, predsednik danske stranke v Nemčiji SSW Fleming Meyer pa je bil častni govornik.
Tudi v petek, 20. maja, vabi EL na deželno zborovanje v Dom v Tinje. Kot je povedal Gabriel Hribar v pogovoru z Novicami, bo spet kandidiral za predsednika, konkreten predlog o novem predsedstvu pa naj bi bil izdelan prihodnji teden. Kljub temu pa ne gre zanikati, da je deželna EL v hudi krizi in išče pot, kako priti iz nje. Kako naj se pozicionira? Kot regionalna stranka, kot narodna ali kot klub vseh slovenskih javnopravno izvoljenih mandatarjev? Kakšno stališče naj zavzame do naslednjih deželnih volitev? Predvsem pa bo treba najti odgovor, kako poživiti politično prisotnost deželne EL v javnosti. Skratka, gre za njeno preživetje, s tem pa srednjeročno (če že ne prej) tudi za preživetje občinskih frakcij.
Mnenja
Marinka Mader Tschertou (obč. sv. VS Borovlje in zbor. sv. SJK):
Zakaj potrebujemo sploh še deželno EL, če bo šlo tako naprej kot doslej? Potrebujemo novega predsednika. Vsekakor pa Rudi Kullnig dobro servisira pisarno EL.
Bernard Sadovnik (župan):
Pričakujem radikalne spremembe, ker smo v hudi krizi. Vzeti si moramo leto dni časa, da postavimo deželno EL na nove vsebinske, organizacijske in personalne temelje. V razpravo moramo vključiti vse, ki so bili uspešni na občinskih volitvah. Prav tako predstavnike SJK. V tem stanju kandidirati na deželnozborskih volitvah bi bil politični samomor.
Mirko Oraže (obč. sv. RL Rožek):
Predsednik Hribar mi je obljubil, da naj bi prihodnji ponedeljek, 16. maja, predsedstvo izdelalo predlog za nov odbor. Če ne bomo dobili solidnega odbora, bo deželna EL umrla. Deželna EL v javnosti sploh ni prisotna, ni zaznati nobenih stališč do aktualnih politični vprašanj.
Franc Jožef Smrtnik (podžupan):
Če nimamo deželne EL, bo to problem za občinske frakcije. Sicer pa bi bil virilni mandat dobra rešitev.
Marko Trampusch (kulturni referent/ EL Pliberk):
Deželna EL se mora nujno na novo pozicionirati, da si bomo na jasnem, kaj smo: deželna stranka ali klub občinskih svetnikov in svetnic? Sem za virilni mandat, vse drugo so špekulacije.
Roman Weber (EL Bilčovs):
Od deželnega zborovanja pričakujem pomlajeno predsedstvo EL in načrt, kakšne bodo naloge EL za bodočnost. Na vsak način pa smo premalo prisotni v javnosti.
