Prodajalec Sandro Dolinšek: Če želiš biti spoštovan, spoštuj druge

Prodajalec Sandro Dolinšek (29) | Leta 2011 je začel vajeništvo v Zadrugi, najprej na oddelku za vrt in gradnjo, nato v trgovini z živili. Čeprav se je izučil za prodajalca, o sebi pravi, da je bil sprva malo preveč introvertiran za ta poklic. A ob delu in pogovori s strankami se je to počasi spremenilo. Pogovor o vsakdanu dela v trgovini, izzivih in željah za prihodnost.
Sandro Dolinšek je eden od 400.000 zaposlenih v trgovinah na drobno. Delo je naporno, precej je dvigovanja. Trenutno ga skrbi diskusija o tem, da bi delavci morali delati dlje časa za izpolnitev pogojev za pokojnino. Dolinšek ne uvidi, da o delovni dobi zidarjev ali delavcev v trgovinah odločajo ljudje, ki vse življenje sedijo v pisarnah: »O tem naj bi odločali ljudje, ki so spoznali težko delo.« Ne more si predstavljati, da bi delal npr. do 70. življenjskega leta. »Potem ti od življenja ne ostane nič.«

Sandro Dolinšek se je leta 1995 rodil v številni družini, ima še štiri brate in pet sester. Sandro ima brata dvojčka Davida in še enega mlajšega brata, ostali so vsi starejši. Prva leta je družina živela na kmetiji v Plaznici pri Železni Kapli. Kasneje so se preselili v Breško vas pri Šmihelu, kjer je Sandro obiskoval ljudsko šolo. O družini pravi, da so držali skupaj, tudi danes se še srečujejo v Breški vasi ob božiču in veliki noči. Jasno je, da se v družini s toliko brati in sestrami naučiš deliti, a Sandro pravi, da mu v otroštvu ni ničesar manjkalo. »Je pač bilo, kakor je bilo, vzel sem na znanje,« pravi. V Breški vasi so imeli majhno kmetijo s konji, kravami in nekaj prašiči, zdaj imajo le še nekaj kokoši. Sandro danes živi sam v majhnem stanovanju v Šmihelu, le nekaj minut stran od domačije.

Vajeništvo v Zadrugi

Na šolski čas ima bolj mešane spomine, glavno šolo je obiskoval v Pliberku. »Sem pač bolj in­trovertiran človek, rad sem tudi sam, to mi ne dela težav. Mogoče tudi zato, ker je bilo vedno veliko ljudi okoli mene, morda pa tudi ne,« se nasmehne. Po posredovanju učiteljice je dobil priložnost, da se je predstavil pri Zadrugi v Pliberku. Vajeništvo je opravil na oddelku za vrt in gradnjo, ga kasneje menjal z živilskim oddelkom Zadruge Pliberk, ki je pod isto streho. »Moram priznati, da kot tip človeka nisem rojen prodajalec, sem bolj delavec v ozadju. A sčasoma sem postal tudi kar dober prodajalec,« ocenjuje Sandro Dolinšek. Zaradi poklica in dnevnega stika s strankami se je z leti bolj odprl. »Znašel sem se in zdaj mi je kar všeč. Imam tudi veliko odgovornosti, predvsem za pijače in naročila blaga,« razlaga. Zaradi uvedbe kavcijskega sistema (Pfand) za plastenke in pločevinke se je količina prodanih pijač bistveno zmanjšala, deloma za polovico, razlaga Sandro, ko ga sprašujem o novostih na oddelku za pijače. Tam največ prodajo piva, sam pa pije le sok in včasih kak hugo, mešanico vina in bezgovega soka. »Pivo ni tako moje.« Za številne veselice, tako za privatna praznovanja ali npr. večje gasilske veselice pripravlja naročeno robo. Stvari postavi na paleto, da lahko stranke vse hitro prevzamejo, da se ne izgubi preveč časa. Sandro pravi, da v trgovini opravlja skoraj vsa dela, v skladišču skrbi za red, pomaga na blagajni, polni regale. Le na oddelku z delikatesami ga ni. Pri delu mu je pomembno, da je vsaka stvar na pravem mestu, da je v trgovini red. 

Rad hodi na delo

Sandro Dolinšek v skladišču pijač Zadruge Pliberk

Ali Sandro Dolinšek rad hodi v službo v Zadrugo ali ne? »Je bolj tako, da me morajo kolegi včasih poslati domov, ker bi sam ostal še dlje časa,« odgovarja in pokima, ko ga vprašam, če bi o sebi rekel, da je majhen workaholic. V zadnjih 14 letih je bil le enkrat na bolniški, v času pandemije je dobil korono in zaradi obvezne karantene ni mogel v službo. Pomembno mu je, da se lahko kolegi zanesejo nanj. Dela okoli 38 ur na teden, včasih pa tudi več, recimo zdaj, ob jormaku. Tu pa tam mu gre kaj tudi na živce. »Na primer, če ravno želim končati kakšno delo in moram vmes skočiti še kam drugam, a tudi na to se navadiš.« Kot trgovec imaš veliko opravka z ljudmi, ki pa niso vsak dan dobre volje. Ali stranke zadosti spoštujejo prodajalke in prodajalce? »Določeni že, so pa tudi taki, ki niso prijazni, včasih tudi žaljivi. A s tem se moraš pač sprijazniti in obdržati nasmeh na obrazu. O tem se včasih pogovarjamo s kolegi, po delu pa mi uspe, da doma odklopim. Pač ne smeš preveč razmišljati o tem,« pove Sandro Dolinšek. 

Načrti in želje

Trenutno se Sandro pri Zadrugi počuti dobro, je pa še mlad in odprt za novo. »Bom videl, kam me bo življenje še zaneslo.« Včasih tudi sanja o lastni trgovini, rad bi opravil tečaj, da bi več izvedel o pijačah. V prostem času kolesari, hodi po hribih. Rad kuha in o sebi pravi, da je dober kuhar. S kolegi se dobro razume: »Radi pridejo k meni in me kaj vprašajo. Pravijo, da se spoznam.« Okrogle rojstne dneve obhajajo skupaj. Je Sandro Dolinšek mnenja, da so zaposleni v trgovinah plačani pravično? Malo premisli in odkima. Ima pa tudi razumevanje, ker je precej konkurence med trgovinami, npr. z raznimi akcijami in popusti. Pri nekaterih ponudbah trgovini ne ostane več dobička. »Z zaslužkom lahko shajam, moram pa tudi varčevati.« Kljub temu da pridno dela, si kot delavec trenutno ne bi mogel kupiti lastnega stanovanja ali hiše. Rad bi imel partnerko in pravi, da je še na voljo. »Priznam pa, da ne naredim dosti, da bi prišlo do tega.« Pomembno vodilo v življenju Sandra Dolinška je: »Če želiš biti spoštovan, spoštuj druge.«

Iz rubrike Politika preberite tudi