Priznanja pobudnikom društva člen 7

Končno sta spominsko medaljo vlade Republike Slovenije v roke dobila tudi glavna ustanovitelja Kulturnega društva člen 7 za Slovence na avstrijskem Štajerskem dr. Andrea Haberl-Zemljič, tudi prva predsednica društva, in prvi pobudnik ustanovitve dr. Wolf­gang Gombocz.

Spominsko medaljo je slovenska vlada obema namenila že ob 30-letnici samostojne in neodvisne Slovenije, torej leta 2021. Tedaj je nagrado dobil in prejel še eden od ustanoviteljev društva in njegov kasnejši predsednik Branko Lenart. Iz ne povsem pojasnjenih razlogov pa medalji vsa ta leta nista našli poti do Haberl-Zemljič in Gombocza. Čemu, tudi na slavnostni podelitvi ta teden v prostorih slovenskega konzulata v Gradcu ni bilo povsem razjasnjeno. Nekateri so razlagali, da je bila za to kriva tedanja pandemija koronavirusa, drugi pa, da na slovenskem veleposlaništvu na Dunaju niso mogli izbrskati naslovov obeh dobitnikov. Slednja razlaga je ob tem imela podton, da naj bi se to zgodilo zgolj zategadelj, ker za to ni bilo politične volje. Šarado je zdaj presekal novi slovenski veleposlanik Marko Štucin, ki je pobrisal štiriletni prah z obeh medalj in ju le pripel na prsi Haberl-Zemljič in Gombcza ob prisotnosti slovenskega častnega konzula v Gradcu Petra Merksche in še kakšnih 30 povabljenih gostov ter ob glasbeni spremljavi Matevža Zlatnarja na trobenti in Leona Jereba na kitari.

Veleposlanik Štucin je v obrazložitvi podelitve dejal, da sta oba nagrajenca storila ogromno »za ohranitev in napredek slovenske manjšine, za krepitev njenega jezika na avstrijskem Štajerskem in spodbujanje enotnega slovenskega kulturnega prostora«. Društvo je bilo ustanovljeno v eni od graških gostiln 30. decembra 1988. Wolfgang Gombocz, filozof in teolog, se je v nagovoru spomnil tistega časa in težav, ki so jih imeli pri prijavi društva ter sestavljanju predsedstva: »Ena od članic predsedstva je sicer želela biti zraven, vendar tako, da njeno ime ne bi bilo znano oziroma javno. Tega prijavni organ ni sprejel, zato smo morali najti drugo članico.« S to prigodo je Gombocz ilustriral, s kakšnimi predsodki se je morala ob ustanovitvi društva boriti manjšina na Štajerskem, ki je sicer tako kot koroški Slovenci in gradiščanski Hrvati omenjena v Avstrijski državni pogodbi. Tudi Andrea Haberl-Zemljič se je srečala z odklonilnim, celo sovražnim okoljem, ki jo je ožigosalo: »Tedaj sem bila še naivna študentka in nisem imela nobenega strateškega načrta, kot ga ima danes večina študentov. Zato sem zlahka pristala, da postanem predsednica društva in sem za to plačala visoko ceno.« Kot filozofinja, ki je tudi napisala pretresljivo knjigo Pustiti jezik v vasi, namreč na Štajerskem po študiju ni nikjer mogla dobiti zaposlitve. Zato je šla na Dunaj in Gradiščansko. V radgonski kot, kjer je društvo v Potrni odprlo tudi Pavlovo hišo, se je vrnila šele, ko je postala mati, poklicno kariero pa je preusmerila v prevajalstvo in tolmačenje, za kar pa ji danes »vendarle ni žal«.

A oba je pričakala še hujša preizkušnja. Na Gombocza oz. na društvo je namreč kasneje odkriti terorist Franz Fuchs naslovil tudi eno od svojih pisemskih bomb. Eksplozivno pismo je decembra leta 1993 pristalo v domači hiši Andree Haberl-Zemljič. Samo naključje – ali Marijina previdnost, kot je omenil Gombocz – je preprečilo najhujše tragične posledice. Predsednici se je pismo zazdelo sumljivo, saj je pred tem brala o kampanji pisemskih bomb po Avstriji. Pisma zato ni odprla, temveč ga je varno predala policiji v avstrijski Radgoni.

Oba prejemnika spominske medalje sta bila zelo počaščena in sta tudi ganjena izrazila veliko hvaležnost in zadoščenje. Posebej za Novice je Andrea Haberl-Zemljič dejala: »Ob ustanovitvi društva leta 1988 si nisem predstavljala razvoja, kot ga vidimo danes, ko je štajerska slovenska manjšina priznana na deželni in zvezni ravni, vključena v manjšinski sosvet pri uradu zveznega kanclerja in se lahko ponaša z veliko kulturno pridobitvijo Pavlovo hišo. Upam, da bo društvu še naprej uspelo ohranjati manjšino in dvojezičnost avstrijske Štajerske.« Tudi Wolfgang Gombocz je dejal, da si ob ustanovitvi ni upal pomisliti na uspehe društva, ki so sledili, vendar: »Želel bi si, da bi bilo v vrhu društva več avtohtonih manjšincev. V našem prvem predsedstvu smo bili od petih trije takšni, sedaj skoraj vsi prihajajo od drugod.«