Če kot pripadnik ali pripadnica manjšine za nekaj časa obiščete Južno Tirolsko, se vam bo to zdelo kot potovanje v utopični, paralelni svet. Na vsakem koraku naletiš na kakšen dvo- ali trojezičen napis. V gostilnah natakarji obvladajo nemščino in italijanščino, deželni glavar je manjšinec, na odrih igrajo večjezično Rocky Horror Show. Toda je Južna Tirolska res raj za manjšine? Se za evropsko, lesketajočo se površino morda ne skriva nekakakšna konzervativna, nacionalistična, sporna srž?

Leta 2022 se je začel novinarski projekt »medkulturni Claus-tandemi« v spomin na pokojnega južno-tirolskega novinarja Clausa Gattererja. Claus Gatterer se je v svojem novinarskem delu vedno postavil na stran šibkih. S svojo oddajo »teleobjektiv« je poročal o položaju marginaliziranih skupin in vedno pogledal tja, od koder so drugi odvračali pogled. 

Pri projektu »Claus-tandemi« sodelujejo mladinke iz Južne Tirolske, vzhodne Tirolske, z Dunaja ter iz Koroške. V prvi fazi so dijakinje Slovenske gimnazije obiskale Južne Tirolke, ki so jim predstavile lastne prispevke, zasnovane za natečaj »Claus«. Pripevki so obravnavali razne družbeno-kritične teme, kot so LGBTIQ+ pravice na Južne Tirolskem, kultura v časih krize ali pa ukrajinska vojna. Potem so vse udeleženke potovale na Dunaj, kjer so spoznale mentorje projekta, ki delajo pri različnih medijih: pri Kleine Zeitung, Heimat fremde Heimat, Novem glasu in Novicah. V skupinah se je razvil koncept za kratke filmske prispevke na kakšno avstrijsko manjšinsko tematiko. Tandem Novic se je pozanimal o položaju koroških Slovencev na Dunaju in obiskal Tanjo Prušnik v Künstlerhausu, Klub slovenskih študentk*študentov na Dunaju ter Gerharda Baumgartnerja v DÖW (Dokumentacijski arhiv avstrijskega upora). Zadnji teden so mentorji in mentorice bili na obisku v Boznu na Južnem Tirolskem, da bi prvič spoznali kraj, ki velja za zgled glede manjšinskih pravic. 

Zgodovinsko

Na Južnem Tirolskem živijo nemška, italijanska in ladinska narodna skupnost ter v Boznu manjšina Sintov. Italijanščina, nemščina in ladinščina so uradni jeziki. Na splošno živi na Južnem Tirolskem več nemško govorečih, le v Boznu so italijansko govoreči v večini. Ladinska narodna skupnost je v glavnem naseljena v Gardertalu in Grödnu in je najstarejša, ladinski jezik pa se je razvil iz latinščine. Kulturno-zgodovinsko gledano je italijanska skupnost najmlajša. Naselitev se je zgodila predvsem v času fašizma, v 1920. in 1930. letih, ko je Mussolini poskusil poudariti »italijanski značaj« Južne Tirolske. Južna Tirolska je bila prizadeta tako od fašizma kot tudi od nacionalsocializma. Leta 1939 sta se Hitler in Mussolini torej dogovorila za t. i. »opcijo«. Nemško in ladinsko govoreča populacija se je lahko odločila ali za nemški rajh in emigracijo ali pa je ostala v Italiji, kjer so fašisti izvajali ukrepe italijanizacije. Okoli 85 odstotkov se jih je odločilo za nemški rajh. Osebe, ki so odklanjale tako fašizem kot nacionalizem (med drugi ustanovitelje SVP – Südtiroler Volkspartei), so deportirali v nemška koncetracijska taborišča. Po vojni se je okoli 20.000 do 25.000 »optantov« vrnilo na Južno Tirolsko. Dogovor Gruber-De-Gaspari iz leta 1946 naj bi nemško govoreči manjšini zagotovil enakopravnost jezika, kulturno svobodo in določeno politično avtonomijo. Dogovor je bil le deloma realiziran. V 1950. letih se je predsednik SVP Silvius Magnago na množičnem zborovanju izrekel za avtonomno provinco Bozen. Leta 1959 so vsi člani SVP, ki so bili del vlade, skupno odstopili in do leta 1970 zavračali udeležbo pri vladi. Tako ni bilo mogoče sestaviti vlade, ker je manjkalo zakonsko predpisano število nemško govorečih članov in članic. Od leta 1956 je prišlo do serije bombnih atentatov. Prve atentate je izvedel BAS (Befreieungsausschuss Südtirol). Cilji so bili predvsem visokonapetostni električni daljnovodi, ki so z elektriko oskrbovali italijansko industrijsko območje. Višek je bila noč z 11. na 12. junij 1961, t. i. »Feuernacht« (ognjena noč), v kateri je BAS miniral 37 električnih drogov. Vodilne aktiviste BAS so nato aretirali. Od leta 1962/63 so bile aktivne osebe z nacionalsocialističnim in pangermanističnim ozadjem. Bombni atentati so terjali mnogo žrtev. K eskalaciji nasilja pa so tudi prispevale italijanske oblasti. Aretirane aktiviste BAS je policija mučila in vojaška tajna služba SIFAR je s provokacijami podpihovala napeto situacijo. Cilj teh akcij je bil oslabitev pogajalskega položaja SVP v pogajanjih za avtonomijo. Leta 1971 je parlament v Italiji skenil t. i. drugi statut avtonomije, ki je leto kasneje začel veljati. Paket avtonomije je bil popolnoma realiziran šele leta 1992. 

Ladinski politik Daniel Alfreider; Foto: Konstantin Vlasich/NOVI GLAS

Politika

Južna Tirolska deluje v političnem zastopstvu s proporčnim sistemom pri zaposlitvah v javnih službah ter razdeljevanju javnih virov. Kot zadnje sredstvo za zaščito osnovnih interesov jezikovne skupnosti pa deluje manjšinski veto. Deželna vlada je »etnična koalicijska vlada« – ustrezati mora številčnemu razmerju jezikovnih skupin v deželnem zboru. Deželno vlado morajo sestavljati predstavniki obeh največjih jezikovnih skupin, medtem ko Ladinci nimajo pravice do zastopstva oz. imajo pravico, da jih zastopa en predstavnik v deželnem zboru. Če dosežejo Ladinci dva mandata, imajo tudi pravico do zastopstva v vladi. 

Za ugotovitev številčnega razmerja jezikovnih skupin izvedejo vsakih deset let popis prebivalstva. S 17 ali z 18 leti se morajo Južni Tirolci in Tirolke torej odločiti za pripadništvo k eni od jezikovnih skupnosti. 

Vsi organi in uradi javne uprave, npr. država, občine, finančni uradi, radio (RAS) in gospodarska zbornica, morajo zagotoviti možnost komunikacije v nemščini in italijanščini. To velja tudi za sodne oblasti v Boznu in sodne oblasti druge instance v Trientu. Ladinci imajo pravico do uporabe ladinščine pri uradih, ki so v Gardertalu in Grödnu, ter v kontaktih z deželnimi uradi, ki se pretežno ukvarjajo z interesi ladinske narodne skupnosti. Če pride do kršitve teh pravic, lahko to javijo pri uradu za pritožbe.

Južna Tirolska velja za model regije glede sožitja narodnih skupnosti, avtonomije in manjšinskih pravic. Toda spori v zgodovini so pustili sledove v družbi – kdor se giblje po Južnem Tirolskem, sliši in vidi več o »življenju drug ob drugem« kot o »sožitju«. Deljeni kulturni, finančni in šolski sistemi te tendence izolacije še pospešujejo. Južna Tirolska se je znašla ujeta med neko vrsto nacionalizma in evropsko idejo. Novinarji Claus-tandemov so se srečali z Arnom Kompatscherjem v njegovi pisarni na trgu Silviusa Magnaga. 

SVP politik Arno Kompatscher je od leta 2014 deželni glavar Južne Tirolske. Pripadnik nemške narodne skupnosti je pristojen za resorje zunanji odnosi, Evropa, občine, finance, osebje, informacijska tehnologija, univerza, raziskovanje in inovacija, muzeji in šport. Deželnega glavarja je novinarska ekipa povprašala o duhu nacionalizma na Južnem Tirolskem. Kompatscher: »Obstaja manjšina ljudi na Južnem Tirolskem, ki je bolj nacionalistično orientirana in pri kateri je opaziti tudi določene pangermanistične tendence. Mislim pa, da je večina prebivalstva naklonjena modelu, ki sledi geslu ‘združeni v raznolikosti’. Seveda je pri tem važno, da se tudi različne jezike, tradicije, kulture, identitete, torej ta kulturni nahrbtnik, krepi. Toda to se mora zgoditi v vzdušju, ki ceni kulturno sožitje ter regijo, v kateri takšna raznolikost obstaja.« 

Christoph Franceschini – Salto; Foto: Konstantin Vlasich/NOVI GLAS

Odnos z drugimi manjšinami

Na Južnem Tirolskem imate »EURAC« (Evropska akademija), društvo, ki med drugim raziskuje manjšinske pravice ter izkušnje avtonomije. 600 sodelavcev v EURAC razvija strategije za regije, ki se potem lahko na globalni regiji etablirajo, svetujejo pa tudi mednarodnim delegacijam. Vodja inštituta za manjšinske pravice, Korošec Günther Rautz je pripovedoval o prvem nalogu za nasvet – od 1998 dalje EURAC svetuje tibetanski eksilni vladi in tudi Dalai Lama je že večkrat obiskal akademijo, da bi se pozanimal za njen model in strategije avtonomije. 

Tudi deželni glavar zagovarja solidarnost: »Mislim, da je Južna Tirolska obvezana do solidarnosti z drugimi manjšinami. Mnogo manjšin in narodnih skupnosti ni zaščitenih, izgubljajo svoje jezike in kulture, zatirane so. Tudi nam ni vedno šlo dobro. Ker so bile druge države z nami solidarne, smo danes zaščiteni. To moramo zdaj vrniti. To poskušamo storiti s posredovanjem naših izkušenj, pa tudi v konkretnih primerih preko sodelovanja z drugimi manjšinami, kot npr. s koroškimi Slovenci.« Južna Tirolska je v teku let večkrat sodelovala s slovensko manjšino. Med drugim so južnotirolski študentje skupaj s slovenskimi študenti leta 1987 zasedli centrali socialistične in ljudske stranke na Dunaju. Do danes sta manjšini v prijateljskem stiku. 

Toda v Boznu živi tudi druga manjšina – Sinti in Sintinje. Manjšina živi že več generacij na Južnem Tirolskem – in to pogosto v prekarnih položajih. Novinarska ekipa se je srečala z društvom za ogrožena ljudstva (GFBV), ki se globalno zavzema za ogrožene etnične, jezikovne in verske manjšine. GFBV je svetovalec OZN in intervenira pri vladah in parlamentih. GFBV član Mauro di Vieste je poročal o situaciji Sintov v Boznu: »Ko sem prišel v Bozen, je obstajal tabor pri gradu Fragbsurg. To je bilo smetišče – higienski položaj je bil porazen. Potem so odprli zloglasni tabor ‘Spaghettata’. V zelo omejenem prostoru je moralo živeti nesorazmerno mnogo družin.« Spaghettata je križišče avtocest v Boznu, kjer še danes živi ena od družin Sintijev. Druge živijo na majhnem območju v mestu v stanovanjskih prikolicah ali pa stanujejo v stanovanjih na periferiji mesta. Problem pa je, tako razlaga Mauro di Vieste, da njihova situacija ni stabilna. Še vedno se soočajo z močno diskriminacijo, predsodki ter s socialno-ekonomskimi težavami. Nagovorjen na situacijo Sintijev je deželni glavar Kompatscher odgovoril, da prizna, da je Južna Tirolska dolgo zamujala dolžnosti glede te manjšine. Toda problem vidi tudi v tem, da ni stalne kontaktne osebe iz manjšine. Novinar iz ekipe Claus-tandem, ki je pripadnik romske manjšine, je svetoval, naj Južna Tirolska sodeluje z mednarodnimi romskimi organzacijami, ki so med drugim specializirane na takšne projekte. Deželni glavar si je zapisal nasvet za naslednji sestanek. 

Šolstvo

Na Južnem Tirolskem je šolski sistem deljen po jezikih. Nemško govoreče osebe hodijo v šole in pouk je samo v manjšinskem jeziku. Italijanska narodna skupnost pa hodi v italijanske šole. Deželni glavar utemeljuje: »Sistem ločenih šol je historično utemeljen. Cilj je in je bil, da imata lahko ladinska in nemška manjšina pouk v lastni materinščini. Pri večjezičnih šolskih sistemih obstaja skrb, da skozi mešanje jezikov korak za korakom pride do izgube manjšinskega jezika. Prednost je jasna jezikovna orientacija. Dodatni jezik se lahko dijaki in dijakinje naučijo kot tuji jezik. Debata, ki že nekaj let obstaja, pa je, ali se naj vpelje večjezičnost tudi v predmetni pouk.« Nedavno je prišlo do škandala, ker je nemška šola odklonila otroka, katerega starša govorita le italijansko. Tudi glede situacije migrantov je ločevalni šolski sistem slabo opremljen – saj ni namenjen tistim, ki imajo drugo materinščino, kot je učni jezik. Le ladinska narodna skupnost ima večjezični, paritetni šolski sistem. Namestnik deželnega glavarja Daniel Alfreider, ki je v vladi med drugim pristojen za resorja ladinska kultura in ladinska izobrazba, pripoveduje: »Ladinci se niso hoteli odločati ali za italijansko ali za nemško šolo, zato smo zahtevali ladinsko šolo. V tej se poučuje en del predmetov v nemščini, eden v italijanščini in eden v ladinščini.« 

Sistem ločenih šol sicer zagotovlja dobro jezikovno kompetenco v materinščini, postane pa lahko tudi zelo rigiden in izključevalen. Znanje drugih oz. več deželnih jezikov namreč ni cilj. 

Novinarka v pogovoru z Güntherjem Rautzem

Mediji

Medijska hiša Athesia je z dnevnikom »Dolomiten« historično važen megafon nemške jezikovne skupnosti. V času nacionalsocializma ter fašizma je bil zaradi krščanske usmerjenosti eden redkih medijev, ki je lahko izhajal v nemškem jeziku. Skozi leta je medijska hiša utrdila svojo vplivno pozicijo. Danes pravijo na Južnem Tirolskem, da človek ni informiran, če ni bral Dolomitov. Athesia ima medijski monopol na Južnem Tirolskem – kontrolira okoli 80 odstotkov medijskega trga. Časopis Dolomiten ima največjo naklado na vsem Južnem Tirolskem in Athesia tudi vodi radijski postaji »Radio Tirol« in »Südtirol 1« ter več okrajnih časopisov. Južna Tirolska podpira Athesio z 1 milijonom evrov, država Italija pa s 6,3 milijona. Glavni urednik Toni Ebner v pogovoru zanika pozicijo monopolne moči Athesie – posebno glede političnega vpliva. Ebnerji so enostavno založniška družina, pravi glavni urednik. 

Toda aktualno toži Athesia dvojezični online časopis »salto.bz«, ki ga vodi peščica novinarjev in novinark. Salto.bz je prvi dvojezični online portal Južne Tirolske, ki se med drugim osredotoča na raziskovalno novinarstvo. Athesia očita saltu »zavajajočo kampanjo« proti medijski hiši ter družini Ebner. V ospredju stoji raziskovalni novinar salta ter nagrajenec Gattererjeve nagrade Christoph Franceschini. Franceschini pravi: »Če se Goliatha požgečka po nogah, postane neprijeten. Ravno to se zdaj dogaja. Mislim, da je ta tožba strateška, hočejo nas uničiti. Menim, da jim ne gre za ekonomsko škodo, ki jo mogoče skozi naše delo doživijo, ampak za moč interpretacije. Sistem Athesia namreč deluje le, če lahko povedo ljudem, kar pač želijo. Mediji, kakršni smo mi, smo trn v peti, ker s svojim delom dokazujemo, da lahko tudi glede na sistem in Athesio razkrivaš nepravičnosti in s tem uspeš.«

Južna Tirolska je večplasten kraj – bogat, bel, diverzen, konzervativen, progresiven. Zaznamovana je od zgodovinskih dogodkov, ki še vedno vplivajo na odnose med narodnimi skupnostmi. Ni mogoče zanikati, da Južna Tirolska v mnogih aspektih manjšinskega življenja in pravic uspeva. Toda če se sprehajaš po Boznu, opaziš tudi številna gradbišča – odnos do manjšine Sintov, situacija migrantov in migrantk v šolskem sistemu, nizko število žensk in POC (people of color) na vodilnih položajih. Navsezadnje je Južna Tirolska na več ravneh mogoče le bližja Koroški, kot si mislimo – le espresso je tam vsepovsod boljši.