Odprta vrata konzulata in odprta vprašanja manjšine

MAJA BALANT SLOBODJANAC: Ob obisku Zadruge v Pliberku se nama je s poslovodjo Zadruge Michaelom Schwerdtom utrnila ideja, da bi pripravili kmečko tržnico in predstavili lokalne proizvajalce, kmetice in kmete. Konzulat bo povabil proizvajalce iz Slovenije, Zadruga pa koroške Slovence. Zastopana bo tudi Slovenska turistična organizacija in Kmečka izobraževalna skupnost. Čebelar Janko Pečnik bo pripeljal predstavitveni panj. Počaščena sem, da bo zapel moški pevski zbor Foltej Hartman. Tržnica bo odpovedana samo, če bo res zelo slabo vreme.

Tudi če na površju pravimo, da se je v zadnjih letih ozračje izboljšalo, da so vezi zrahljane, da je dialog možen in da se pogovarjamo, prav takšne krizne situacije in dogodki kažejo, da še vedno ni vse tako, kot bi moralo biti.

Ne, moram priznati, da ne.

Ves čas pomagamo že s tem, da opozarjamo. V bilateralnih pogovorih vedno prenesemo sporočilo, da je tukaj slovenska narodna skupnost, da obstaja Avstrijska državna pogodba in njen sedmi člen, ki še ni v celoti izpolnjen. Po 71 letih bi pravzaprav že lahko bil.

Zdaj bi že lahko celo rekla, da avstrijsko Koroško bolje poznam kot svojo rodno Koroško. Ko vidim, slišim in spremljam različne projekte, Geopark Karavanke in podobno, vidim, da sta obe strani zelo povezani. Tudi župani se zelo trudijo, da so v stiku med seboj in sodelujejo. Tudi sama poskušam prispevati k temu, da jih povezujem. Mislim, da sta bili obe Koroški vedno skupen življenjski prostor. Iz svoje mladosti se spomnim, kako pogosto sem bila tukaj na avstrijskem Koroškem, s šolo ali s starši.

Osebno ne vidim težav v tem, ali so tri ali samo ena organizacija. Vedno se odzovejo. Mislim pa, da je cilj vsem organizacijam znan. Cilj je obstoj slovenskega jezika, kulture in identitete.

Upam, da bo slovenska narodna skupnost na Koroškem še vedno obstajala, ne samo do leta 2036, ampak tudi naprej, in da se bo razvijala. Za to pa so potrebni temelji. Temelj je znanje, predvsem slovenski jezik, šolanje in predšolska vzgoja, od vrtca do mature. Brez jezika ni nič.

Naloga Slovenije je, da je zagovornica slovenske narodne skupnosti, da imamo vedno odprta vrata  ter da na vseh področjih in ravneh opozarjamo na dosledno spoštovanje manjšinskih in človekovih pravic.

Manjšina sama mora biti samozavestna in ponosna. Ponosna na to, kar je, na to, kar ustvarja in dela. Na to, kako bogati Koroško.

Za Avstrijo bi si želela, da tudi v prihodnje – vsi vemo, da prihaja obdobje raznih volitev, lokalnih, deželnih in potem tudi na zvezni ravni – in da prepoznava pomen slovenske narodne skupnosti. Da ji omogoči prostor, kjer se lahko razvija, raste in bogati ta prostor.

To je v bistvu domena Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. 

Mislim pa, da je pomemben del mojega dela to, da sem tukaj in sogovornike v Sloveniji pravočasno informiram o stanju tu na Koroškem, npr. kje bi bilo potrebno pomagati. Recimo: trenutno pereča zadeva je Višja šola za gospodarske poklice v Šentpetru. Tudi pri vrtcu Kekec smo bili ves čas na zvezi. Pomembno je, da smo takrat na mestu in priskočimo na pomoč, če je le mogoče.

Naš generalni konzulat je kot diplomatsko predstavništvo tukaj v prvi vrsti zaradi slovenske narodne skupnosti. Spremljamo in opazujemo položaj ter stanje koroških Slovencev, pri tem pa iščemo tudi možnosti sodelovanja Slovenije s Koroško.

Po drugi strani smo tukaj zaradi državljanov Republike Slovenije. Konzularni oddelek je prva točka, kamor pridejo, da si lahko uredijo matične zadeve, osebne izkaznice, potne liste.

Gore imam zelo rada. Jezer pa žal še nisem uspela tako zelo doživeti.

Res nisem. V Vrbskem jezeru se res še nisem kopala.

Vse se da, če se hoče. Otroci so na srečo že tako veliki, da imamo z letošnjim študijskim letom že tri študente. Najstarejši je star 23 let. Moja najmlajša pa je stara 13 let. Moj mož zelo pogosto in zelo rad pride na Koroško. On sicer v Sloveniji dela na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, tako da še vedno ostaja v svojem poklicu v Ljubljani. V Sloveniji smo si svoj dom ustvarili v Kranju.

Vedno mi je žal, ko dobim elektronsko sporočilo in je šest dogodkov na en dan, pa si rečem: »Ne morem biti povsod.« Sem pa hvaležna, da imam sodelavca Gregorja (op. konzul Gregor Jovan), ki se prav tako rad druži in prav tako rad obišče prireditve.  

Imam občutek, da imam čisto preveč idej in čisto preveč težišč. Kaj so osnovna težišča, ko govorimo o spoštovanju pravic slovenske narodne skupnosti na Koroškem, o bilateralnem sodelovanju s Koroško, je jasno. Sicer pa delam po srcu. Če je to na primer kmečka tržnica, s katero pokažemo čezmejno sodelovanje in opozorimo tudi na kmetice in kmete, ki se letos borijo s sušnim obdobjem in podnebnimi spremembami, ki bodo očitno vsako leto težje, je tudi to priložnost.