
Konec leta 2024 je Manuel Jug odstopil z mesta predsednika in poslovodje Zveze slovenskih organizacij (ZSO). Od takrat organizacijo vodijo Gusti Gasser, Gusti Brumnik in Valentin Sima.
S 1. februarjem pa je ZSO dobila novega poslovodjo, Floriana Wieserja. Na političnem parketu koroških Slovencev se Wieser v zadnjih desetletjih ni pogosto pojavljal. V pogovoru za Novice je spregovoril o svojih načrtih in prioritetah.
V pogovoru izvemo, da je Wieser (62), po izobrazbi pravnik, poklicno deloval v prodaji. Po stečaju podjetja se je odločil za nov izziv. Politično dogajanje med koroškimi Slovenci je, kot pravi, v zadnjih letih spremljal predvsem preko medijev in osebnih stikov. Prihaja iz Slovenjega Plajberka.
»Politično sem bil aktiven v Klubu slovenskih študentk in študentov na Dunaju, med letoma 1983 in 1985 pa sem bil njegov predsednik,« je povedal Wieser. To je bilo, kot dodaja, v vročem obdobju razprav o šolstvu, »ko so Heimatdienst in druge organizacije želele uveljaviti tako imenovane ‘geto šole’«. Takrat so v podpisni akciji zbrali 12.000 podpisov, ki so jih predali kanclerju Sinowatzu.
Wieser je poročen in ima dva sinova. »Družina mojega očeta Foltija je bila pregnana. Ta izkušnja je močno zaznamovala moje življenje,« pripoveduje.
Temeljni cilj ZSO ostaja uveljavljanje in nadgrajevanje pravic, ki so zagotovljene narodni skupnosti. Wieser poudarja, da je ena ključnih nalog organizacije zagotavljanje in krepitev rabe slovenskega jezika v javnem življenju – predvsem na sodiščih, v občinskih uradih in v šolstvu.
Posebej pereča tema je razširitev dvojezičnega šolstva na Dunaj in Gradec. Pomembno področje njegovega dela kot poslovodja bo tudi okrepitev stika z mladimi: »Naša naloga je, da mladini olajšamo vstop v naše strukture in jih resnično poslušamo.«
Med svoje naloge Wieser šteje tudi boljše usklajevanje krovnih organizacij narodne skupnosti. »Organizacije se zavedajo tega izziva in legitimnih zahtev po skupnem zastopstvu,« dodaja.
Mandat aktualnemu odboru ZSO se izteče novembra 2026. »Občni zbor bo letos pozno jeseni,« napoveduje Wieser.
Soočili smo ga tudi s kritiko Nikolaja Orascheta, predsednika Zveze koroških partizanov in člana izvršnega odbora ZSO, ki je v intervjuju opozoril na resne organizacijske pomanjkljivosti znotraj ZSO. Wieser odgovarja, da so predvideni poglobljeni pogovori, v katerih bodo analizirali vzroke težav: ali so bile te predvsem komunikacijske narave, povezane z osebnimi izkušnjami in prizadetostjo, ali pa tudi vsebinske. »Tudi obširen reformni proces k raznim vsebinam bomo letos zaključili,« še napove Wieser.
Na pogosto slišan očitek, da zastopniškim organizacijam primanjkuje stika s terenom, Wieser odgovarja odkrito: stik se je v preteklosti res zanemarjal. Sam želi biti prisoten na prireditvah, med ljudmi, in prisluhniti njihovim pričakovanjem.
»Delo na terenu moramo bistveno okrepiti. Očitki glede pomanjkanja prisotnosti so v določeni meri upravičeni.«
Na vprašanje, ali je zadovoljen s konsenzno politiko zadnjih let, Wieser odgovarja, da je dialog poskus približevanja sosedu in premagovanje obstoječih zidov, pri čemer ima konsenzna skupina nedvomno zasluge. Hkrati pa opozarja, da je dialog zelo krhek proces, ki zahteva stalno previdnost, poštenost in odgovornost – da se ne sprevrže v preračunljivost ali odpoved lastnim načelom.
Dodaja, da je eden največjih problemov dolgoletno, pogosto prikrito sovraštvo do narodne skupnosti, ki je pustilo globoke posledice. Kljub kruti zgodovini pa je po njegovem mnenju nujno gledati naprej, se soočiti z današnjimi izzivi in pokazati pripravljenost za samorefleksijo.
Pol leta po policijski raciji pri Peršmanu smo Wieserja vprašali, kako se je tedaj počutil.
»Dogodek je pri meni sprožil močan osebni nemir, saj je obudil spomine na izkušnje moje družine in me je način posredovanja varnostnih organov globoko prizadel. Pomembno pomirilo pa je bilo jasno distanciranje državnih institucij in izčrpna preiskava. Kljub bolečim dogodkom moramo ohraniti in izgrajevati sožitje in ne dopustiti, da ga skrajneži porušijo,« pravi.
Iz rubrike Politika preberite tudi