29-letni Dominik Urak iz Nagelč pri Šentprimožu je marca 2021 nastopil diplomatsko službo v avstrijskem zunanjem ministrstvu. Že septembra istega leta se je znašel v avstrijskem veleposlaništvu v Islamabadu, prestolnici Pakistana. Pogovor o delu, diplomaciji in aktualnih dogajanjih v Ukrajini.

Kako se je izoblikovala želja, da ste šli poklicno v smer diplomacije? 

Dominik Urak:  Že v gimnaziji sem se zanimal za diplomacijo. Na Dunaju sem študiral ekonomijo in pravo, po praksi pri diplomatu Valentinu Inzku v Sarajevu sem se odločil, da bom šel v masterskem študiju bolj v smer diplomacije. Sprva me je zanimalo predvsem gospodarstvo, kasneje se je interes razvil v smer politike, diplomacije in prava. Rekel bi, da je prvi pogoj za avstrijsko diplomatsko službo, da imaš širok interes, da si generalistično naravnan. Tudi zato, ker sem že znal nekoliko rusko, sem se znašel v Moskvi, na univerzi MGIMO. To je neke vrste diplomatska akademija za rusko diplomatsko službo, tam na primer poučujejo več kot 50 jezikov. Poleti 2019 sem zaključil ta masterski študij, v sklopu te izobrazbe sem bil tudi tri mesece na avstrijskem veleposlaništvu v Južni Afriki. Nato sem bil dober mesec v Franciji, delal sem v majhnem hotelu, da bi se naučil francoščine. Nato sem leto in pol delal kot asistent Christiana Kerna, ki je tedaj bil v nadzornem svetu ruske železnice. Poleg dela sem se pripravljal na sprejemne izpite za diplomatsko službo.

Dominik Urak
Rojen 20. novembra 1992 pri Buhovniku v Nagelčah pri Šentprimožu. Leta 2011 je maturiral na Slovenski gimnaziji. Študij prava in ekonomije na dunajski ekonomski univerzi (Wirtschaftsuniversität). Opravil masterski študij na univerzi MGMIO v Moskvi. Delal kot asistent Christiana Kerna, ko je ta bil v nadzornem svetu ruske železnice. Marca 2021 nastopil diplomatsko službo v avstrijskem zunanjem ministrstvu. Od septembra 2021 dela na avstrijskem veleposlaništvu v Islamabadu. 

Pred enim letom ste vstopili v diplomatsko službo, trenutno delate na avstrijskem veleposlaništvu v Pakistanu. Je to vaša prva diplomatska služba?

Da, prva. Po opravljenem sprejemnem izpitu sem marca 2021 nastopil službo v avstrijskem zunanjem ministrstvu. Načeloma te v prvih dveh letih v službi za šest mesecev pošljejo v tujino. Po načrtu bi moral najprej ostati kako leto na Dunaju. Mene so že septembra 2021 poslali v Islamabad, ker so tedaj morali reagirati na konflikt v Afganistanu. Ker je avstrijsko veleposlaništvo v Islamabadu pristojno tudi za Afganistan, so tam potrebovali dodatno osebje.

Kakšni so bili začetki dela v avstrijskem veleposlaništvu v Islamabadu?

Večinoma sem se ukvarjal s političnim poročanjem in analiziral položaj in dogajanje v Afganistanu in Pakistanu. Iz teh poročil si lahko zunanje ministrstvo na Dunaju naredi sliko o dogajanju v Afganistanu. Z ministrstvom na Dunaju si redno v stiku. Ker je veliko ljudi, med njimi tudi mnogi diplomati, zapustilo Afganistan preko Pakistana, imaš zaradi neposrednih stikov  dodaten pogled na tamkajšnji položaj. Iz vseh možnih virov skušaš priti do informacij, ki so relevantne. Bistveno je, da so to informacije, ki imajo vrednost tudi dolgoročno. Vse moramo vedeti še preden o tem pišejo mediji. Pomemben vir informacij so v prvi vrsti osebni pogovori. Pri tem pa velja pravilo daj in vzemi. Če boš imel za sogovornika zanimivo informacijo, boš tudi sam laže izvedel kaj zanimivega. 

Kako poteka vaše delo v veleposlaništvu, nam ga lahko malo opišete? 

Sem ataše, v glavnem se trenutno ukvarjam s politiko, političnim poročanjem in kulturo. Ker so avstrijska veleposlaništva manjša od na primer nemških ali francoskih, ki imajo posebej določeno osebo na primer za gospodarstvo ali kulturo, je tembolj pomemben ta generalističen pristop. Vsak dan se ukvarjam z različnimi temami. Zjutraj imam včasih pogovor o kulturi in možnih projektih, popoldne imaš srečanje z zastopnikom avstrijskega podjetja, ki ima probleme s kakšnimi organi v državi, in mu skušaš pomagati, zvečer pa imaš pri delegaciji Evropske unije informativni sestanek o položaju v Afganistanu. Ni dneva, ko bi se ukvarjal samo z eno temo, zelo hitro se moraš poglobiti v drugo stvar. Ponavadi se mi predvideni tedenski načrt popolnoma spreobrne.

Šel sem v Rusijo, ker sem hotel razumeti rusko gledanje na mednarodno politiko.

Dominik Urak

Kakšno vlogo ima pri vašem delu kultura?

Kultura je pomemben dejavnik in bistven del našega delovanja. Za primer: trenutno sodelujemo pri razstavi v Lahore Fortu, tam je lep mogulski grad, ki je pod zaščito UNESCA. Na razstavi z umetniško  inštalacijo sodelujeta dva avstrijska umetnika, minuli konec tedna smo bili na otvoritvi. Vključeni smo bili v celotno organizacijo avstrijskega prispevka, od poleta umetnikov do administrativnih nalog in logistike znotraj Pakistana in za to je potrebno kar dosti dela. Sredi marca je v mestu Lahore literarni festival, kjer sodeluje tudi avstrijska avtorica, tudi ta nastop bomo podprli in organizirali. Zaradi korone smo morali veliko takih projektov prestaviti, zdaj se je situacija na srečo malo pomirila. 

Živite v Islamabadu – nam lahko na kratko opišete življenje v prestolnici Pakistana?

Islamabad je precej mlado, umetno zgrajeno mesto. Prej je bil Karači glavno mesto Pakistana. Islamabad je nekako politični center Pakistana, gospodarska in kulturna centra države sta mesti Karači in Lahore. Izziv vsakdanjega življenja v Islamabadu je gotovo promet in slaba infrastruktura. V primerjavi z ostalimi velemesti Pakistana pa je v Islamabadu promet dokaj pregleden. Medtem ko na Dunaju lahko greš peš na delo, se moraš tukaj zaradi velikih distanc voziti z avtom. Ker je bilo v preteklosti v državi veliko terorističnih napadov, je na cesti in pred stavbami ogormno oboroženih varnostnikov. Živim v majhnem stanovanju v bližini veleposlaništva, na delo se vozim deset minut z avtom. Velik problem je tudi kvaliteta zraka, predvsem pozimi je zrak zelo slab. Podnebje je ekstremno, poleti je zelo vroče, zdaj pa je precej hladno, ponoči se ohladi do ničle. Hiše so slabo izolirane, tako da je včasih ponoči v stavbah bolj mrzlo kot na prostem. Ob vikendih grem rad v gore Margalla hills. To so lepi, zeleni hribi, džungla, popolnoma drugačen svet, kot je v Avstriji. Tam se lahko malo sprostiš in z višine gledaš dol na Islamabad. 

Študirali ste v Moskvi. Kako ta konflikt v Ukrajini spremljajo vaši nekdanji kolegi in znanci?

Stalno sem povezan s prijatelji in znanci v Rusiji. Doslej še nisem od nikogar slišal, da bi podpiral dogajanja v Ukrajini. Mislim, da ta napad nima podpore v ruskem narodu. Če ruska elita v zadnjih dveh letih ne bi sistematično uničevala struktur opozicije, si ne morem predstavljati, da bi Putinova vlada danes še obstajala.

Ste med študijskim časom v Moskvi doživljali odprto kritiko proti vladi Putina? 

Študiral sem na univerzi, ki izobražuje mlade ruske diplomate, ki bodo v določeni obliki delali za to vlado, za ta sistem. Na univerzi se ni kritiziralo politikov, ki so bili in so še na oblasti. Kritiko je bilo slišati predvsem v osebnih pogovorih, moral si pa vselej ostati previden. Tudi profesorji niso kritizirali sistema. Nisem šel v Rusijo, ker bi mi bil tamkajšnji politični sistem ravno simpatičen, šel sem tja, ker sem hotel razumeti rusko gledanje na mednarodno politiko in nasploh na odnose med državami. Mastersko delo sem pisal na temo Abhazije in Južne Osetije, kar je tematsko podobno konfliktu v Ukrajini. Dejstvo, da se ne kritizira vladajočih, sem moral upoštevati tudi v svoji zaključni nalogi.

Dolgoročno bomo morali razmišljati o samostojni evropski  varnostni politiki.

Dominik Urak

Kakšno mnenje imate o trenutnih sankcijah in kakšen bo njihov vpliv?  

Pravzaprav nisem zagovornik sankcij. Dolgoročno imajo določen efekt, kratkoročno pa ta ni velik. Že po aneksiji Krima leta 2014 smo imeli na eni strani zahodne sankcije, ki so negativno vplivale na rusko gospodarstvo. Imeli smo pa tudi protisankcije, ki so zelo negativno vplivale na primer na avstrijska podjetja. Zdajšnje sankcije bodo hudo prizadele tudi rusko prebivalstvo. Rezultat sankcij je med drugim ta, da se je ruska retorika še zaostrila in mnenja sem, da je Rusija te ukrepe zahoda v določeni meri tudi pričakovala. Seveda pa moraš v neki meri reagirati na to agresijo, ne moreš čakati, da bodo morda napadli še kakšno drugo državo. Če bi res hoteli sankcionirati Putinov režim, je treba predvsem sankcionirati ljudi okoli njega.  Alternativa bi bila, da bi morali že bolj dolgoročno razmišljati o evropski varnostni politiki in v ta razmišljanja vključiti tudi Rusijo. V trenutni situaciji pa kljub temu ni izbire okoli sankcij.

Je ta vojna v Ukrajini v neki meri tudi poraz diplomacije? Se bo diplomatsko delo začelo šele po koncu te vojne?

Diplomacija je vedno tisti instrument, ki naj bi preprečil vojne. Trenutno je težko povedati, kdaj je bil trenutek, ko nismo mogli več nazaj, ko je bilo prepozno za diplomacijo. Kljub temu je diplomacija edina pot iz te težke situacije, ki jo imamo zdaj. Pogovori so vedno nekaj pozitivnega. Velik problem pa je ocenjevanje položaja, ker imaš zelo veliko napačnih informacij o vojni, trenutno smo priča informacijski vojni.

Nekateri komentatorji so mnenja, da je za ta napad Rusije na Ukrajino v določeni meri kriva tudi NATO s svojo ekspanzivno politiko na vzhodu? Kaj menite?

Te države so same hotele postati članice Nata. Rusija je, odkar je Putin na vladi, vedno razglašala, da je proti temu in da je širitev Nata v vzhodni Evropi proti varnostnim interesom Rusije. Na drugi strani je varnostni interes vzhodnoevropskih držav biti del neke inštitucije, kot je to Nato. Da je to legitimen interes, nam pa zdaj dokazuje Ukrajina. Kot Evropa smo se, kar zadeva varnost, preveč zanesli na Nato. Morali bi razmišljati o samostojni varnostni politiki Evropske unije. Velikokrat je bilo pa tako, da je bila razširitev EU in NATA ekvivalentna, ti inštituciji bi morali bolj jasno razlikovati. Za Rusijo je EU enostavno povedano ekvivalentna z Natom.

Kako bo šlo v Evropi naprej? Mnogi strokovnjaki govorijo o koncu dobe miru, o novem redu?

Že leta dolgo države kot so Rusija ali Kitajska zasledujejo idejo multipolarnega sveta, to je svet z več centri moči. Če bo to, kar se je zgodilo v Ukrajini, z vidika vladajočih v Rusiji uspelo, to pomeni velik poraz za liberalni svet. Ta vojna bo imela za Rusijo in Evropo dolgoročne negativne posledice. Zaradi tega napada se je Rusija za desetletja oddaljila od tesnejšega sodelovanja z Evropo. Mislim, da je nastala škoda v Ukrajini že prevelika, da bi jo lahko hitro popravili. Posledica bo desetletja dolga izolacija Rusije, kar bo pripeljalo do tega, da se bo ta približala Kitajski. Zdi se, da se je vladajoča elita v Rusiji odločila za to pot.

Slišali smo, da je ruska jedrska oborožitev v visoki pripravljenosti. Kaj je za tem?

Gospodarsko Rusija ne igra več velike vloge v svetu. Seveda je za Evropo važna zaradi resurzov, zaradi nafte in plina. Zadnji element Rusije kot velesile je poleg teh resurzov še jedrsko orožje. Za Putina je to političen instrument in zdi se, da se vračamo v dobo hladne vojne.

Znan je citat Putina, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja. Je tudi prebivalstvo Rusije tega mnenja?

Mislim, da je to predvsem za starejše prebivalce bila neke vrste travma, nekateri idealizirajo življenje v Sovjetski zvezi. Za mlade Sovjetska zveza ni več tema. Rusi so izredno ponosen narod, nekateri so politiko Putina dojemali tudi kot vrnitev tega ponosa in patriotizma.