»Mimo sodelovanja med občinami ne vodi nobena pot«

BERNARD SADOVNIK: Prvi udarec je bil, da je bilo premalo kmetic in kmetov, da bi Farant še lahko organizirali sami. Tako je občina prevzela glavno organizacijo Faranta, farant kmetje in podjunski proizvajalci salam pa so ostali soorganizatorji. Kljub temu Farant ostaja pomembna reklama za našo občino in podjunsko salamo, od katere imajo korist tudi lokalni proizvajalci, ki na prireditvi ne razstavljajo.

Mimo sodelovanja med občinami ne vodi nobena pot. Proti združevanju občin pa bom vedno nastopal. Trenutno se z nekaterimi sosednjimi občinami pogovarjamo o tem, na katerih področjih uprave bi bilo smiselno imeti skupne službe in na katerih ne. Primer so gradbene zadeve. Ogledali smo si, kako to počnejo na Gradiščanskem. Tam me je fasciniralo, da je občina, ki šteje samo okoli 300 prebivalcev, še vedno samostojna prav zato, ker sodeluje z večjimi občinami v regiji.

Prav vključitev v zbirni center je bila tako rekoč povod, da smo se z Železno Kaplo, Žitaro vasjo, Dobrlo vasjo in Suho začeli pogovarjati o tem, kako bi lahko sodelovali tudi na drugih področjih.

Septembra bomo razpisali mesto vodje občinskega urada, pri čemer bo znanje slovenščine zaradi dvojezičnosti občine predpogoj. Takšen kader je danes zelo težko najti, saj se na podobne razpise v nekaterih občinah ne prijavi nihče.

Zame noben drug projekt nima takšne prioritete kot protipoplavni in drugi zaščitni ukrepi. V prvih letih smo popravljali najnujnejšo škodo, kar nas je seveda tudi nekaj stalo. Zdaj zaključujemo načrtovanje obnove globaškega potoka od farne cerkve do Podroj. Gradnja naj bi se začela po zimi. Zaključujemo protipoplavne projekte, ki bodo izvedeni še v Podrojah in pri zaselku Vajšperk ter zaščito proti zemeljskim plazom pri Šimanovi gori. To bo stalo med 13 in 15 milijoni evrov, od tega občina prispeva 15 odstotkov. To je velik zalogaj za Globasnico. Denar pa nikoli ne sme biti razlog, da nečesa ne zgradiš. 

Seveda še ni vse tako, kot bi si človek želel. Nekaj časa že čakamo na umetniški predlog za dvojezični napis na občinski stavbi. To bomo vsekakor uredili še v tem mandatnem obdobju. Odprto ostaja predvsem vprašanje starih, deloma enojezičnih kažipotov. Ob prenovi prostora pred muzejem bomo v Globasnici uvedli preglednejši sistem kažipotov in hkrati uredili njihovo dvojezičnost.

Smo v stiku z umetnikom Albertom Mesnerjem, da bi to, kar je začel v Šmihelu, nadaljeval tudi za našo občino. Želimo vključiti tudi ljudsko šolo. To je eden od projektov, ki jih želim zaključiti še v tem mandatu.

Ta reforma me je razočarala. Vedno znova doživljam, da obstajajo nelogični in nerazumljivi strahovi, zaradi katerih politika sprejema takšne rešitve. Samoumevnost, ki jo v Globasnici živimo – in to ne šele od takrat, ko sem župan, ampak že dolgo – bi morala biti mogoča tudi drugod. Pri nas dvojezičnost niti v sedemdesetih letih ni bila problem. V tem primeru je treba jasno povedati: gre tudi za diskriminacijo nemško govorečih. Če nemško govoreči občani v Pliberku nimajo več enakega dostopa do sodne obravnave v Pliberku, slovensko govoreči pa ga imajo, je to težko razumeti. 

To je zelo zanimivo vprašanje. Moram poudariti, da imam z deželnim glavarjem že vsa leta izredno dobre, tudi prijateljske stike. Prek te poti se da veliko doseči tudi za slovensko narodno skupnost. Verjamem, da je sedanji deželni glavar Fellner nekdo, ki želi nadaljevati pot, ki jo je začrtal Peter Kaiser.

Kar zadeva Enotno listo, je moje mnenje znano. Enotna lista kot deželna stranka dejansko nima več pomembne vloge na deželni ravni. Žal moram popraviti tudi svojo izjavo izpred nekaj let, ko sem še verjel, da lahko s samostojno listo uspemo pri volitvah v deželni zbor. Tudi to priložnost smo zapravili in to mi je zelo žal. Morali se bomo vprašati, ali ne bi bilo bolje, da znova vzpostavimo klub slovenskih oziroma dvojezičnih mandatarjev ter vanj povežemo ljudi iz narodne skupnosti, ki so v deželnem in državnem zboru.

Obdobje po dogajanju pri Peršmanu je bilo zame najtežje, odkar sem župan. Kot predstavnik narodne skupnosti in potomec sem bil deležen tudi osebnih napadov in označevanja za levega ekstremista. Zdi se mi pomembno, da jasno stojim za svojo družinsko zgodovino. Če bi jo moral zatajiti, da bi bil za nekoga sprejemljiv kot župan, potem je bolje, da nisem župan.   

Kot družinskega očeta in župana me je tragedija v naši občini globoko pretresla. Moje misli so predvsem pri svojcih žrtve. Že leta se zavzemam za to, da bi morali prav na tem odseku urediti pešpot oziroma kolesarsko stezo. Po tej tragični prometni nesreči bo treba še odločneje opozoriti deželno politiko, da se to tam uredi. Ne razumem, zakaj tam ni mogoče razširiti prepovedi prehitevanja in hitrosti omejiti na 70 kilometrov na uro. Sam te tematike doslej namenoma nisem tako močno odpiral v javnosti, ker se mi je zdelo najpomembneje, da najdejo voznika, ki je človeka pustil ležati.