Okrajni sodnik Franz Boschitz: »Upajo se govoriti slovensko, če vedo, da znaš slovensko«

Ko s Franzem Boschitzem stojiva pred Okrajnim sodiščem v Pliberku, v oči pade dvojezična tabla »Bezirksgericht Blei­burg/Okrajno sodišče Pliberk«. Ko je pred 32 leti prvič kot sodnik prestopil prag pliberškega okrajnega sodišča, te dvojezične table še ni bilo. »Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi to tablo že tedaj postavili,« mi pove Boschitz, zadnji aktivni dvojezični okrajni sodnik na Koroškem. Boschitz je medtem poskrbel za dvojezične oznake znotraj sodišča, pa tudi za dvojezično spletno stran. 22. aprila bo praznoval 65. rojstni dan, s 1. majem se bo upokojil. S pliberškim sodiščem bo ostal vsaj prostorsko povezan. Z ženo Ino, s katero ima dva otroka – sina Tima (roj. 1999) in hčerko Delo (roj. 2000) – bosta še naprej živela v stanovanju v istem poslopju. Boschitz me povabi v svojo pisarno v prvem nadstropju sodišča, stene so polne umetnin, največ slik je od Gustava Januša in Rudija Benetika. Boschitz je s starejšim bratom Tonejem in sestro Nežej odraščal na Metlovi, ljudsko šolo je obiskoval v Kazazah. Njegov oče je izhajal iz Vazarjeve družine. Po maturi na gimnaziji v Velikovcu je v Gradcu študiral pravo in poslovne vede. Tam je spoznal ženo Ino, roj. Winkler, doma iz Šentvida ob Glini. Boschitz je opravil prakso in se odločil, da bo postal sodnik. »Sodnik vidi obe strani in ima možnost, da ljudi malo združi, to me je fasciniralo. Odvetnik nikakor ne bi mogel biti, saj ta vidi le eno stran,« meni Boschitz, ki je leta 1993 opravil izpit za sodnika. Predsednik višjega sodišča v Gradcu je vedel, da zna slovensko in ga je vprašal, ali bi hotel biti okrajni sodnik v Pliberku. »Pliberk mi je bil znan zaradi jormaka, žena Pliberka sploh ni poznala, a odločila sva se za Pliberk. Danes lahko povem, da je bila odločitev za Pliberk 'zakej',« pove Bo­schitz. Sodniški dekret je podpisal 1. oktobra 1993, istega leta, kot je župnik Ivan Olip prevzel pliberško faro. 

Na okrajnih sodiščih se obravnavajo civilne zadeve do 15.000 evrov vrednosti in manj resni kazenski primeri, okrajni sodnik je pristojen tako za vprašanja skrbništva otrok do zapuščine po smrti, kjer lahko gre tudi za milijone. »Veliko je ločitev. Najtežje je, če vidiš, kako otroci trpijo,« pravi Boschitz. Dandanes je več obravnav kot nekoč. »Včasih so rekli, da je manj obravnav, če je na vasi gostilna. Danes gostilen ni več. Ljudje ne govorijo več med seboj, raje gledajo v telefon.« Okrajno sodišče v Pliberku je dvojezično. To pomeni, da ima vsak prebivalec sodnega okoliša Pliberk, ki zajema občine Pliberk, Globasnica, Bistrica pri Pliberku in Suha, pravico, da pred sodiščem uporablja slovenski jezik. Isto velja za sodna okoliša Železna Kapla in Borovlje. 

V Pliberku letno obravnavajo približno 500 zadev. Okoli 10 % od teh je v slovenščini, slovenščina pa je predvsem v ustni komunikaciji izredno pomembna in prisotna, pravi Boschitz, ki se kot sodnik službeno vsak dan pogovarja slovensko. »Ljudje se upajo govoriti slovensko, če vedo, da znaš slovensko,« pravi. Na okrajnem sodišču v Pliberku so poleg sodnika zaposleni še štiri osebe, dve znata slovensko. 

Boschitz je član Društva slovenskih pravnikov, katerega predsednik je Rudi Vouk. Društvo kritizira, da so dvojezična okrajna sodišča dvojezična predvsem na papirju, ker postopki v slovenščini trajajo bistveno dlje kot tisti v nemščini. »Trajajo kak mesec dlje zaradi potrebnih prevodov,« pravi Boschitz, ki meni, da se zaradi tega manj ljudi odloča za slovensko obravnavo. Kot je slišati, naj bi reforma dvojezičnega sodstva pomenila razširitev dvojezičnosti na sodišča v Celovcu, Beljaku in Velikovcu z ustanovitvijo dvojezičnih oddelkov, ob tem pa razpustitev malih dvojezičnih sodišč na podeželju. Kaj o tem meni Boschitz? »Na papirju bi bilo več slovenščine. A če že zdaj nimamo primernega dvojezičnega osebja oz. sodnikov, zakaj bi jih potem naenkrat imeli?« Za Boschitza je najbolj pomembno, da imamo mlade sodnike in uradnike, ki govorijo slovensko: »Iskali smo sodelavce, a ljudi nismo dobili. Če uradniki ne govorijo slovensko, je konec.« Boschitz upa, da bodo ostala dvojezična okrajna sodišča na podeželju. Omenja pa tudi, da statistično človek le enkrat v življenju pride na sodišče, in danes so ljudje mobilni. Zaprtje bi bilo po besedah Boschitza vsekakor minus za Pliberk. »Sem pa za reformo, če bodo obljube o slovenščini in dvojezičnosti izpolnjene. Bojim se pa, da na koncu te obljube ne bodo izpolnili,« je skeptičen Boschitz. Upa, da bo v Pliberk prišel dvojezični sodnik, »bo pa potreben čudež«. Kaj bi svetoval nasledniku? »Ljudi moraš imeti rad in biti moraš priden.« Boschitz je ljubitelj kulture, umetnosti in jazz glasbe. V pokoju bi rad več časa posvetil vrtu in potovanjem z ženo Ino.