Vse kaže, da bo letos 14. maj v Pliberku in okolici minil mirno, a ne zaradi pandemije kot v preteklih dveh letih, temveč zato, ker Republika Avstrija na Libuški gmajni ne misli več tolerirati slavljenja ustaštva. Na okrajno glavarstvo Velikovec zaenkrat ni prispela nobena prošnja za množičen spominski shod, kakor smo ga nazadnje videli leta 2019.

Organizatorji srečanja na Libuškem polju (v preteklosti je bilo to društvo Bleiburger Ehrenzug) imajo še do 12. maja čas za vložitev prošnje za shod. 48 ur pred samim dogodkom je namreč še mogoče zaprositi za dovoljenje za prireditev, o kateri nato na podlagi smernic, ki jih je izdelal odbor za notranjo politiko avstrijske vlade, odloča okrajno glavarstvo Velikovec skupaj s koroško policijsko upravo. Shod Hrvatov na Libuškem polju je praviloma drugo soboto v maju, letos je to 14. maj.  Za ta dan je sicer že prijavljena tradicionalna protidemonstracija antifašistov, ki utegne biti edina prijavljena.

Kar zadeva katoliško Cerkev na Koroškem (v preteklosti so organizatorji spominski shod oblastem prijavili kot cerkveno prireditev), se ta od leta 2019, kot tudi Koroška deželna vlada, jasno distancira od oblike, kakršno so imela srečanja pred pandemijo. Tako bo letos v petek, 13. maja zvečer, v farni cerkvi v Pliberku potekala spominska maša za pobite, ki jo soorganizira hrvaška škofovska konferenca. 

Ta petkova pobožnost naj bi nadomestila sobotno mašo, ki so jo hrvaški škofje v preteklosti darovali pred večtisočglavo množico na Libuškem polju, je izjavil Jakob Ibounig, kancler krške škofije. Sobotna maša bo, kot že v preteklem letu, potekala v kraju Udbina v zaledju Zadra na Hrvaškem, v sosednji državi pa se 14. maja obeta tudi poklon pobitim na zagrebškem pokopališču Mirogoj. 

Letos se bo torej v Pliberku in na Libuškem polju pokazalo, ali je državi Avstriji, deželi Koroški, Krški škofiji in okrajnemu glavarstvu Velikovec uspelo ustaško srečanje v Pliberku res preoblikovati v versko prireditev namesto revizionističnega rituala hrvaških skrajnih nacionalistov, kakršnemu smo mu bili priča v preteklosti. 

Pokrovitelj srečanja na Libuškem polju je od leta 1991 hrvaški sabor, državni zbor, ki je doslej pošiljal delegacije hrvaških politikov na obeleževanje spomina na »pliberško tragedijo«, kot jo označujejo nekateri. 


Komentar odbora KSŠŠD:
Srečanje v Pliberku tudi brez večjega shoda problematično

V soboto, 14. maja, bi se na Libuški gmajni v občini Pliberk ponovno srečali tisoči desni do skrajno desni Hrvati iz vsega sveta, da bi se tu spomnili »pliberške tragedije«, domnevnega pokola hrvaškega naroda, ki ga (vsaj tu) ni bilo. Res je, da so po izročitvi vojnih ujetnikov jugoslovanskim oblastem deset tisoče od njih ubili. Zločin, ki se je odigral na jugoslovanski strani meje, je bil stiliziran izven Jugoslavije v mit o genocidu nad Hrvati. 

To vse je zgodovinski revizionizem, ki se je proslavljal vsako leto v Libučah in privlačeval skrajne desničarje iz vse Evrope. Kritika na tem shodu je vodila do tega, da je julija 2020 avstrijski parlament glasoval za to, da naj notranje ministrstvo preveri prepoved tega srečanja. Delovna skupina, ki se je ukvarjala s to tematiko po pooblastilu ministrstva, je prišla do spoznanja, da se lahko tak shod prepove. 

Tako letos ne bo srečanja s tisočimi udeleženci na Libuški gmajni. Namesto tega bo v petek, 13. maja, maša v farni cerkvi v Pliberku. To sicer reši problem masovnega shoda skrajnih desničarjev, ampak ne osnovnega problema zgodovinskega revizionizma. Hrvaška katoliška cerkev do danes ni obdelala svoje vloge v hrvaškem fašizmu, sploh pa ima zelo tesen odnos do pliberške častne čete (počasni bleiburški vod) – društva ki so ga ustanovili nekdanji borci ustašev, ki jim je uspelo zbežati na Koroško. Več o zgodovini srečanja je raziskovala delovna skupina »AK Pliberk/Bleiburg« (no-ustasa.at).

V pridigah hrvaških duhovnikov in govorih politikov zadnjih let, ki so bili transkribirani in so na spletni strani znanstvenega projekta »FRAMNAT« (framnat.eu), se ne najde besede o zločinih ustašev. Zgodovina se za protagoniste srečanja na Libuški gmajni torej začne leta 1945. Tudi letos bodo spet, kot v zadnjih letih, ko je proslava odpadla zaradi koronavirusa, skrajno desni obiskovalci prišli na lastno pest v soboto v Libuče.

Namesto da koroška cerkev zgodovinskim revizionistom nudi prostor, potrebujemo dve stvari: obdelovanje zgodovine s strani hrvaške cerkve ter obdelavo spominskega obeležja na Libuški gmajni, na katerem še vedno visi »šahovnica« – grb ustašev. Brez tega v Libučah nikoli ne bo »nevtralnega spominjanja«.