Vse, kar se je na libuškem polju dogajalo po izročitvi hrvaških beguncev, bodi si vojaških ali civilnih, 15. maja 1945 in po tem, je izhodišče enega navečjih zločinov proti človečnosti v sklopu 2. svetovne vojne. Partizani so se pri tem, pijani »zmage nad fašizmom«, sami pod komando enega najbolj zločinskih sistemov postavili za sodnika nad drugimi. 

Popolnoma jasno je, kaj je ustaški režim zagrešil v času, ko se je znašal nad pripadniki drugih narodov, verskega ali političnega prepričanja. Vendar gre v tem primeru za pokončanje več kot dvestotisočglave množice, prav tako za zločin nepredstavljive razsežnosti, brutalnosti in nečlovečnosti. In to nad množico ljudi, iz katere niti ena sama žrtev ni bila deležna presoje krivde ali ugotovitve nedolžnosti. 

Prav zaradi tega postavlja ta zločin, seveda pa tudi drugi, ki jih je zakrivila KPJ in to, kar je zakrivila v nekaj tednih, mesecih in letih po tem, na isto ravan z nacizmom. Na slovenskih oz.  jugoslovanskih tleh pa količijo zločini komunistov nove meje zla, storjenega nad lastnimi narodi. Spričo časovnega obdobja, v katerem je ta zverinski sistem nemoteno razsajal po Sloveniji in Jugoslaviji, presegajo zločine nacizma in fašizma na tem območju. Milka Planinc, pozneje ministrska predsednica Jugoslavije, je sinonim razčlovečenih partizank, saj je, komaj dvajsetletna, vodila pokole v kočevskem Rogu in se kot pobesnela znašala predvsem nad svojimi lastnimi rojaki – Hrvati.

Zanimivo je, da Novice ne najdejo do uvidevnosti, kaj se je resnično dogajalo v povojni Jugoslaviji. Kdo je imenoval ali kje so poiskali »strokovnjake«, ki so notranjemu ministru, ki sam ne more (ali pa bi vendarle moral toliko poznati zgodovino zločinskih režimov 20. stoletja),  posredovali sliko, po kateri je prišel do odločitve, da prepove spominsko proslavo na libuški gmajni? Notranji minister bi bil po svoji službeni dolžnosti pristojen za to, da se iz publike na prireditvi izločijo tisti, ki tja ne sodijo. Spomin rajnih, seveda tudi vojnih in povojnih žrtev, pa spada med najosnovnejše človekove pravice, na katere se vedno spet sklicujemo. 

Samo bežen pogled na dogajanje po koncu vojne, ki jo v Evropi obeležujemo z osmim majem, pa kaže, da so se sicer odprla vrata nemških taborišč in kaznilnic, tam pa, kjer je oblast prevzel komunizem, se je začelo to, kar se je po propadu nacizma v Nemčiji in drugod, kjer so nacisti imeli zapičene svoje kremplje, končalo …

S tem, da se idejni potomci takratnih storilcev zdaj veselijo prepovedi spominjanja teh dogodkov,  pa se nam kaže povsem nova oblika razvrednotenja človekovega dostojanstva.  

Toni Olip, Sele