Na občnem zboru Zveze slovenskih organizacij, ki je v soboto, 19. novembra, potekal v celovškem Lakeside parku, je bil Manuel Jug z 82 glasovi (95,3 % veljavnih glasov) izvoljen za predsednika ZSO. Glasovalno pravico je imelo 88 delegatk in delegatov, Jug pa je napovedal moratorij na sodelovanje predstavnikov oz. zastopnikov ZSO s KHD v okviru konsenzne skupine, pa tudi drugje, na kar je v preteklosti letelo največ kritik članstva. Kakšne posebej vroče javne razprave na občnem zboru ni bilo oz. so bile vse za članstvo najbolj sporne točke že pred zborom pospravljene z mize. Točka o moratoriju ni šla na glasovanje oz. je moratorij v svojem govoru najavil predsednik Jug, o najavljeni zamzrnitvi sodelovanja s konsenzno skupino oziroma KHD bodo v organizaciji še razpravljali.
Zamrznitev sodelovanja s konsenzno skupino in KHD v imenu ZSO velja najmanj do poletja 2023, ko naj bi se o tem vprašanju izrekli sklepi programskega zbora, telesa, ki bo opredelilo smernice nadaljnjega delovanja organizacije. Predvidoma bodo članice in člani delovne skupine, ki bodo sestavljali programski zbor, znani po 1. seji upravnega odbora ZSO, ki bo prvi teden decembra.
Občni zbor brez razprave
Občni zbor Zveze slovenskih organizacij minulo soboto oz. bolje govor predsednika Manuela Juga je prinesel preokret v politiki ZSO: moratorij za sodelovanje s konsenzno skupino. V tej zvezi je Jug samokritično ugotavljal, da je imel dialog s KHD preveliko težo, da sodelovanje v konsenzni skupini ni imelo dovolj podpore in da je postalo element razdora. Reformna skupina naj bi zdaj nekje do 2023 ali 2024 formulirala cilje nadaljnje politike in poseben programski zbor naj bi sklepal o rezultatih njenega dela. Dotlej pa naj bi veljal moratorij. Dobro, s tem bi se človek lahko še nekako strinjal. Vendar bi pričakoval, da o tem steče razprava v odborih in na občnem zboru in ne, da bo predsednik to ex cathedra oznanil začudenemu občinstvu.
Tako nastane optika, da je ta preokret predvsem rezultat pogovora z Milanom Wuttejem o nesoglasjih z ZKP, o katerem je poročal Jug, potem ko je ZKP tik pred občnim zborom sprožila razpravo o konsenzni politiki. Zato pa je razprava o teh vprašanjih na občnem zboru samem, še preden se je začela, še preden bi se sam zrajtal in se utegnil prijaviti k razpravi, že bila pri kraju brez vsake razprave. Kot da so se o vsem po stari navadi že pred tem spravhali pod kovtrom.
V ta mušter spada tudi Jugova pripomba ob mojem umiku iz zso-jevskih odborov, češ da sem imel osebne vzroke. Ravno nasprotno, umaknil sem se iz vsebinskih, torej političnih razlogov, in to sem članom izvršnega odbora tudi pisno sporočil: Zame je nezdružljivo, da je strankarski funkcionar hkrati predsednik nadstrankarske manjšinske organizacije. Ali obratno.
Pa še to: Pred občnim zborom smo prebrali, kako se je Marjan Sturm odzval na izjavo Zveze koroških partizanov, na občnem zboru smo o tem slišali Manuela Juga in Marjana Sturma.
Sodim, da je Marjan Sturm prav zares govoril grdo (tudi sam je svoje besede relativiral), njegova formulacija o »komunistih in udbovcih« namreč gre v smer difamiranja in razvrednotenja, čeprav – resnici na ljubo – ima tudi neko resnično jedro. Mislim, da se moramo s tem jedrom soočiti. Narod naš dokaze hrani, smo pravili včasih. Danes te dokaze hrani Arhiv Republike Slovenije. Spomnil bi samo na dva dokumenta, ki sta že dolgo znana javnosti.
Prvi dokument s konca sedemdesetih let pravi, da so v tistih letih bile operativne pozicije Službe državne varnosti oz. po domače Udbe v zamejstvu naslednje: »Avstrija: 72 (40 sodelavcev, 32 virov), od tega 32 v Celovcu, Italija 103 (58 sodelavcev, 45 virov), od tega 60 pozicij v Trstu, Madžarska (4 sodelavci in 1 vir).« Tako je zapisano v dokumentu Varnostni vidiki zaščite slovenskih narodnostnih skupnosti v zamejstvu pred tujimi raznarodovalnimi pritiski iz sredine leta 1979 (Fond SI AS 1931, RSNZ, š. 1353, cit. po Igor Omerza: Boris Pahor, Mohorjeva, Celovec 2017, 463).
Drugi dokument je ilustrativna razpredelnica z naslovom Usmerjevanje pozicij iz leta 1985, najde se v Analizi uporabe sodelavske mreže, usmerjene v kontraobveščevalno zaščito slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem (Fond SI AS 1931, RTZ 211, mapa 4, cit. po Jože Dežman, Hanzi Filipič (izd.): Vroče sledi hladne vojne, Mohorjeva, Celovec 2013, 113).
Ta razpredelnica izkazuje na Koroškem 34 pozicij SDV oz. tajne politične policije. Nosijo lepa skrivna, »partizanska« imena. Vsak od njih je »pokrival« po več »objektov«.
Da navedem samo nekaj primerov: »Matevž« je bil recimo pristojen za 26 objektov, »Jozej« za 18, »Mirko« jih je pokrival 17, »Borut« 19, »Karantanski« prav tako 19, »Svarun« 22, »Gregej« 18, »Gaber« 20 in »Vito« 15.
»Objektov« je na seznamu skupno 42, med njimi so naslednji: ZSO (z 19 operativninimi pozicijami, torej je »pokrivalo« ZSO 19 sodelavcev), več jih je samo pri KHD: 24. SPZ s SDD [slovenski dijaški dom] premore 15 deloma istih sodelavcev, študentje v Celovcu, v Gradcu in na Dunaju skupaj 16, »Kladivo« in KPÖ 11, Skrajno levi 10, NSKS 17, KKZ 12, »Sl. vestnik« 6, ZSM in gimn.[azija] 11, Sl.[ovenska] zadruž.[na] zveza 8, »Naš tednik« 8, KDZ 6, Mohorjeva druž.[ba] 3, Modestov dom 9. Drugi objekti z drugimi pozicijami so še neslovenske stranke, časopisi, civilna zaščita, carina, vojska, varnostna direkcija in policija.
Težko je verjeti, da bi šlo pri »operativnih pozicijah« v slovenskih organizacijah in ustanovah za ljudi, ki ne bi bili iz slovenskih vrst. Tudi tej resnici moramo javno pogledati v oči.
Peter Wieser, Celovec
