Franc Jožef Smrtnik, Team Kärnten: Ohraniti podeželje

Franc Jožef Smrtnik: Nikakor ne, tem anketam ne verjamem preveč. Po volitvah veš, koliko glasov imaš, volilec je suveren. Čutim pa, da vzdušje ni tako slabo, a prej moraš volitve prestati. 

Team Kärnten/Koroška (TK) je zame zanimiva alternativa, ker Enotna lista nima velikih možnosti, da bi lahko prišla v deželni zbor. V TK sem lahko neodvisen zastopnik naših ljudi. Nikoli nisem zapustil Enotne liste, deželno EL sem o pogajanjih s TK informiral in tam dobil zeleno luč za sodelovanje. Informiral sem tudi kolege v kmetijski zbornici in svojo lastno frakcijo v Kapli, kjer tudi niso vsi stoodstotno veseli, a mislim, da me večina podpira. Funkcije bom opravljal še naprej.

Tega vprašanja si še nisem stavil, ker še nisem izvoljen. Bil sem že 12 let župan in že tedaj opravljal vse te funkcije. Imam to možnost, ker kot kmet gozdar nisem tako obremenjen kot drugi kmetje, ki morajo dnevno hoditi hlev. Najbolj trpi družina, ki me je hvala bogu vedno podpirala, drugače to ne bi bilo možno. Če bo pa preveč, bo treba premisliti, kaj se odda ali opusti, da se lahko drugi pripravijo na te naloge. 

Vedno sem bil zelo političen človek in politika me je vedno zanimala. Zavzemam se za južnokoroško regijo in za ohranitev podeželskega prostora, kjer živi tudi narodna skupnost. Samo če je na podeželju gospodarski razvoj dober, bo tudi jezik obstal; slovensko naj se govori po vaseh in ne samo v Celovcu, slednje je premalo.

TK je zelo odprta struktura in vsaka oseba ima možnost, da vnaša svoje ideje. Všeč mi je, da nimamo tistih obljub, hočemo ljudem pomagati individualno in reševati probleme. Če bi bil izvoljen, bi naredil mesečne govorilne ure v Kapli ali po občinah v Velikovcu, da bi lahko ljudem pomagal in njihove probleme nesel v deželni zbor v Celovec. TK se od ljudske stranke razlikuje v tem, da slednji v svojih vrstah nimajo Slovenca na vidnem mestu, TK pa že. Vsak me pozna in nihče ne more reči, da nisem koroški Slovenec. Tudi pri ostalih strankah – z izjemo Zelenih – ni koroškega Slovenca na vidnem mestu. Tudi pri socialdemokratih, ki jih podpira veliko Slovencev, očitno ne bo prišel Slovenec v deželni zbor. Zame so odločilna dejanja in ne besede. Zahtevamo tudi razpolovitev podpor za stranke, politiki naj se za več let odpovejo povišanju plač, ta denar naj se porabi za socialne zadeve.

Infrastrukturo na podeželju moramo ohraniti: vse šole, pošte, policijo ... Država bi morala te strukture podpirati, čeprav se morda pod črto ne nesejo. Denarja je dovolj, za korono smo lahko milijarde metali, zakaj infrastrukture na podeželju ne bi ohranili? Smo tudi za ohranitev dvojezičnih sodišč, to infrastrukturo v Pliberku, Železni Kapli in v Borovljah moramo nujno ohraniti in tozadevno razširiti, da lahko tam slovenščino uporabljajo tudi ljudje iz občin, ki te možnosti še nimajo. Obravnava v slovenščini bi morala biti možna tudi v Celovcu, Velikovcu ali v Beljaku. Zavzel se bom še za to, da bi v vsaki južnokoroški občini moral biti vsaj en urad­nik, ki obvlada slovenščino v pisni in ustni obliki, to bi moralo biti zakonsko točno urejeno. To zahtevo bom izdelal in vložil kot mandatar.

S tem vprašanjem se ukvarjam, odkar sem v politiki. Sam poznam veliko gorskih kmetij, ki umirajo, s tem se tudi uničuje naša kulturna krajina. Kmetje, vsaj gorski, bi morali dobiti nek osnovni dohodek, okoli 1500 evrov, da lahko ostanejo doma in svojo kmetijo obdržijo. Problem je, ker Evropska unija s podporami pospešuje trend k povečanju kmetij, kmetje na gorah pa nimajo možnosti povečevanja, le specializacija je možna. To se lahko podpira tudi z dežele, dober primer je Južna Tirolska.

Po mojem ne, ker nimamo pragozdov. Če bomo to politiko naprej zasledovali, pa bo čez 30 let ta prostor nastal, ker se bodo ljudje z gorskih predelov odselili. Vzdrževanje plotov na gorah finančno ni možno. Volkove bi morali dati za odstrel, da bi se volk navadil na ljudi in dobil respekt in nasprotnika.

O tem si še nisem belil glave. Nikoli pa nisem imel takih predsodkov proti svobodnjakom, imel sem dober odnos z Dörflerjem in kolikor toliko dober odnos s Hai­derjem. Slednji je ustanovil biro za narodno skupnost, Dörfler je postavil table in ne socialdemokrati. Vedno sem bil mnenja, da imam raje nasprotnika, pri katerem vem, da je nasprotnik, kot tistega, ki me hvali, naredi pa nič. Tudi Angererja bi volil za deželnega glavarja, odvisno pa je od programa. 

To je bilo zavestno, s tem dobijo ti včerajšnji ljudje le še več pozornosti. Menim, da je bolje, da jih ignoriramo.

Zaobljubo bom dal v obeh jezikih in v svojih govorih se bom posluževal slovenščine. To prakticiram v kmetijski zbornici in bom tudi v deželnem zboru. Nikoli nisem prikrival, kaj sem.