Eugen Freund je bil rojen na Dunaju, a se je že kot dojenček s starši priselil v Škocijan ob Klopinjskem jezeru. Oče Franz je kot Dunajčan dobil mesto praktičnega zdravnika in se je celo naučil nekaj standardnih stavkov v slovenščini, kakor sin rad pove, da je svojim pacientom lahko razlagal, kako je treba tableto jemati, namreč »trikrat na dan«. Mati Inge je bila odgovorna za hišno lekarno, ki so jo zdravniki takrat vodili.
V takšnih, vsekakor dvojezičnih okoliščinah je doraščal Eugen Freund in tik po njegovi maturi se je na Koroškem začela gonja proti dvojezičnim tablam, ki jih je Bruno Kreisky postavil jeseni 1972. Neštetokrat, tako tudi v novi knjigi, je zabeležil, da je zaradi »ortstafelšturma« postal žurnalist, čeprav je bil že na poti do zdravnika, saj se je na Dunaju vpisal na medicino. Od vsega začetka je sodeloval v vidnih časnikih, tako pri dunajskem »Profilu«, nemškem »Die Zeit« ali švicarskem »Weltwoche«. Nekaj časa je bil v diplomatski službi v New Yorku. Zaslovel je predvsem kot korespondent ORF-a v Združenih državah Amerike in proti koncu kariere kot izredno priljubljeni moderator v glavnih poročilih »Zeit im Bild«. Za svoje zasluge je prejel naziv profesorja.
Ko je moral avstrijsko radio-televizijo ob koncu leta 2013 bolj ali manj po sili zapustiti, je bil šele dvainšestdeset let star. Vprašal se je, kaj bo sedaj … Ni utegnil dolgo premišljevati, ker ga je kmalu poklical takratni minister Josef Ostermayer in ga vprašal, ali bi hotel biti glavni kandidat socialdemokratov za volitve v Evropski parlament. Freund si je izprosil štiriin-dvajset ur premisleka, da bi se posvetoval z družino, z ženo, s sinom in s hčerko. Za izid vemo, saj je bil v letih od 2014 do 2019 član parlamenta.
V novi knjigi »Haben schon alle abgestimmt?« (So že vsi glasovali?) »notira« svoj politični mandat od vsega začetka, ko ga nekdanji kolegi – verjetno iz zavisti – speljejo na led, kjer takoj hudo zdrsne. Po prvih težavah se pobere in današnji rezime je, da se je izplačalo delo »v centru evropske oblasti«. Vse je doživel iz bližine, migracijsko diskusijo, krizo v Ukrajini, konflikt v Siriji ali pa izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije. Sodeloval je v misijah, ki so poslance vodile v Izrael ter v Palestino. Srečal je marsikaterega oblastnika tega sveta. Notice so kajpada zanimive.
Branja vredni so govori, ki jih je imel v plenumu, in jih objavlja kot zadnje poglavje. Od sedemdesetih je izbral govore na temo Albanije, Turčije, o Trumpu ali pa govor, ki ga je imel kot evropski poslanec pred koroškim deželnim zborom.
Knjiga je novost, ker še nobena avstrijska poslanka in noben poslanec ni poročal o svojem delu iz neposrednega vidika. Med vrsticami beremo, da je delo rad opravljal in da se je od mandata težko ločil. Knjiga je tako simpatično napisana, kakor je simpatičen njen avtor, ki danes živi na Žamanjah v bližini Zablaškega jezera.
