Diplomat Zdravko Inzko ocenjuje vojno v Ukrajini

»Vedno sem trdil dve stvari: prvič, da zamrznjeni konflikti nikoli ne ostanejo zamrznjeni, in drugič, da se ne smeš izogibati konfrontacije. Lahko jo odlagaš, a se na koncu moraš soočiti s tem, kar ti ni po godu. Če kdo pravi, da ga v vojna v Ukrajini ni presenetila, laže.« 

»Kriza v Ukrajini se je začela, ko je Štefan Füle, bivši komisar za širitev Evropske unije hotel z Ukrajino podpisati pridružitveni sporazum,« se spominja Valentin Inzko. Še pred tem je za slabo voljo med Moskvo in Kijevom poskrbelo prizadevanje za samostojnost oziroma avtokefalnost ukrajinske pravoslavne cerkve, nadaljnji dogodki pa so bolj ali manj znani. Tedanji proruski predsednik Viktor Janukovič se je uklonil pritiskom Kremlja in je zavrnil svoj  podpis na pridružitvenem sporazumu. Sledili so protesti na trgu Majdan, ki so na prelomu let 2013/2014 privedli do padca Janukoviča in njegovega bega v Rusijo. 

»Tedaj je šlo za Evropsko unijo in gospodarsko sodelovanje, a je bilo že to za Moskvo korak čez rdečo črto, ki so ga poskušali preprečiti.« Valentin Inzko poudarja, da mu je zelo žal zaradi vsega skupaj, saj je poleg prava študiral ruski jezik in ima med Rusi, za katere pravi, da so fini ljudje, veliko prijateljev. Inzko prav tako poudarja, da Ruse z Ukrajinci povezujejo tesne, pogosto tudi sorodstvene vezi. 

Inzko poudarja, da je ruski predsednik Vladimir Putin v svojih govorih zelo konsistenten. Poleg razočaranja zaradi širitve zveze NATO je njegovo prepričanje, da je ruskemu narodu največjo katastrofo prinesel razpad Sovjetske zveze. Kot pravi Inzko, pa kljub temu ni nihče mislil, da bo prekoračil ta prag. Rusija si po njegovih besedah želi okoli sebe tamponsko cono, varnostni pas iz nekdanjih sovjetskih republik brez baltskih držav in vsaj v večjih državah naslednicah ne trpi nobenega oddaljevanja od Moskve. »Kot kaže, se bodo Ukrajinci upirali do konca. Če bi šlo pri vojni samo za jezik, bi se lahko tudi dogovorili. Če pa za tem stoji ideologija, politika, vojska, je to nekaj povsem drugega.«  

Opazovalci in komentatorji v zvezi z rusko vojsko v Ukrajini posegajo po vseh mogočih zgodovinskih vzporednicah. Izkušeni diplomat iz Sveč v tem kontekstu spominja na rusko zatrtje madžarske vstaje leta 1956 in na zatrtje praške pomladi leta 1968. Pravi, da je upravičevanje vojaškega vdora v Ukrajino z domnevno nujnostjo denacifikacije Ukrajine hud nesmisel. »Samo za dva judovska predsednika držav na svetu vem, eden je predsednik Izraela, drugi pa Volodimir Zelenski, ki je v holokavstu izgubil del družine.« Inzko tudi poudarja, da so prebivalci Krima leta 2014 imeli svobodo, da se odločijo, kam bodo pripadali, da pa Rusija iste pravice ne priznava Ukrajincem. Poleg tega pravi, da je Putinu pravzaprav uspelo »poenotiti države Evropske unije« v rekordno kratkem času. V tem kontekstu ni nihče računal na zasuk nemške politike do Rusije, na pošiljke orožja tudi iz doslej nevtralne Švedske, pa tudi ne na to, da se bo sankcijam Evropske unije pridružila Švica. »Morda bo to vse tudi končno privedlo do skupne vojske Evropske unije. Poglejte, Rusija ima okoli 145 milijonov prebivalcev in trikrat večjo ekonomijo od avstrijske. A Evropa ima okoli 500, 600 milijonov ljudi in zadnji čas je, da se zahod zbudi, da skupno nastopi politično, zunanjepolitično in tudi vojaško, drugače o Evropi ne bo več govora.«