Deželni glavar Daniel Fellner: »Poskuse razdvajanja je treba ustaviti že na začetku«

Daniel Fellner: Moja babica prihaja iz Tinj. Po možganski kapi smo mislili, da govori nesmiselne stvari. Bolniška sestra nam je rekla, da je to slovenščina. V družini nismo vedeli, da sploh zna slovensko. To je očitno vse svoje življenje skrivala, in to je tudi ugotovitev, ki bi nas morala prizadeti.

Res je, bilo je prvič. Ker mama ni vedela imena pradeda, sem začel raziskovati svoj rodovnik, kar se je razvilo v moj hobi. Imam korenine tudi na Suhi in v Tinjah. Moj praded je bil v letih 1915 ali 1916 župan Libelič.

Če bi se Korošice in Korošci bolj poglobljeno ukvarjali s svojimi rodovniki, bi odkrili veliko za­kladov.

»Skupno«, »Koroška«, »hvala lepa«. Ne znam slovensko, a vedno poskusim povedati nekaj besed kot znak spoštovanja. To bom storil tudi v bodoče. Slišal sem, da dobro izgovarjam slovenske besede. Morda je to v mojih genih. 

Da, to si vsekakor želim in si bom za to zagotovo vzel čas. 

Zelo si želim, da ohranimo to, kar je po mojem občutku v zadnjih desetih letih nastalo kot pozitivna energija na tem področju. Skrbi me, da koroški Slovenci ne bi znova postali politična tema. To je bil morda tudi namig iz naloge, ki sem jo dobil od predsednika Van der Bellna ob zaprisegi. Rekel je, da naj poskrbimo, da bo povezanost na Koroškem večja, ne manjša. Poskuse razdvajanja je treba ustaviti že na začetku. V dialoškem forumu v zelo dobrem okviru razpravljamo o izzivih in iščemo rešitve. Tako nam je ponudba izobraževanja v slovenščini na celotnem izobraževalnem področju srčna zadeva. 

Nikakor ne. Bil je popolnoma neprimeren.

Ali je slovenščina za vas drugi deželni jezik? 

Slovenščina je drugi deželni jezik.

Iskreno povedano, tega še ne vem, nimam terminov v glavi. Zame je pomembno prijateljstvo z našimi sosedi – ne le s Slovenijo, ampak tudi z Italijo. 

Meje moramo preseči in razumeti, da gre za skupen prostor: Koroška, Štajerska, Slovenija in Italija skupaj. To je lahko izjemen gospodarski in življenjski prostor z odlično prihodnostjo.

Redno sem se pogovarjal z Bernardom Sadovnikom, predvsem na področju predšolske vzgoje in ohranjanja pomembnih šolskih lokacij za manjšino. Znižali smo tudi zahtevano raven znanja nemščine za slovensko govoreče vzgojitelje, da lahko delajo v dvojezičnih vrtcih. Poleg tega pripravljamo še nekatere dodatne ukrepe. O tem še ne bi želel govoriti vnaprej.

Če ravnatelj predstavlja šolo navzven, pa ne zna slovensko, se mi to zdi precej paradoksno. To je tako, kot da bi ravnatelj mednarodne šole ne znal angleško.

Tu sem istega mnenja. Vprašanje je, ali mora vse biti zapisano v pravilnikih, ker imamo trenutno prej problem, da težko najdemo ravnateljice in ravnatelje oziroma ljudi, ki bi prevzeli vodstvene položaje. 

Da se dajo skupaj. Skupno! Močan nastop imaš takrat, ko govoriš z enim glasom. 

Bernarda Sadovnika. On je v teh vprašanjih moja desna in leva roka. In tudi dober prijatelj.

Izključevanje izvoljene stranke, ki deluje v okviru ustave, se mi politično zdi nesmiselno. Ne bom izključil nikogar, ki bo sedel v deželnem zboru. Morebitni koalicijski partner bo pa moral pristati na vsebinski in vrednotni katalog. V preteklosti smo se vedno pogovarjali z vsemi – do dogovora pa smo na koncu prišli z ÖVP.

Zelo dobro, da. Bil sem že večkrat na Peršmanovi domačiji zaradi tesnega prijateljstva z Bernardom Sadovnikom. Pred kratkim sem bil spet tam, brez medijskega pompa, da sem se lahko s tem soočil po nedavnih dogodkih, ker se mi zdi zelo pomembno, da se pogosto ukvarjamo z zgodovino.

Če bi bile vse izobraževalne vrzeli odpravljene, do posredovanja ne bi prišlo. Ali pa gre za zlonamernost. Tega zdaj tudi ne želim trditi. Kajti vprašanje, ki zame še vedno ostaja nerešeno – kljub zelo dobremu poročilu – je: zakaj? Zakaj?

Mislim, da imamo na tem področju še veliko prostora za izboljšave.

Če je vprašanje tako zastavljeno, potem jasno rečem: to je bil odpor proti grozljivemu nacističnemu režimu. To je treba spoštovati in ceniti. V tistem času tudi ni bilo vse zlato, kar se sveti.

To pa človek razume, če se ukvarja z zgodovino. Tudi na strani partizanov ni bilo vedno tako, da bi jih vsaka kmetija povsem prostovoljno oskrbovala, ampak so si določene stvari tudi vzeli in podobno. Tega ne smemo zanikati. To je del soočanja z zgodovino – in to v vseh smereh. 

Mislim, da bi moral to temo še bolj poglobljeno preučiti, vendar se bojim, da bi ta tema lahko dodatno podžgala poskuse razdvajanja.

Imam koroško nošo in jo bom tudi nosil. V tem ne vidim nič posebej spornega in nobene simbolike. To je pač noša.