Koroški Slovenci imamo le malo ljudi, ki bi se tako vztrajno in vsestransko udejstvovali za dobrobit naše narodne skupnosti, kot to desetletja neutrudno dela dvorni svetnik dr. Pavel Apovnik. Minulo nedeljo, 28. junija, je prelistal 85. list svoje bogate življenjske knjige. Krajši izrez njegovega bogatega dela. 

Šmarkež pri Sinči vasi Svoje otroštvo je  Pavel Apovnik preživljal v Senčnem kraju pri Libučah, na Libuški gmajni tik pred Holmecem. Na gmajni, ki je na žalost manj znana zaradi svoje idilične lege, zato pa toliko bolj  zaradi povojnih dogodkov, ko je ustaška vojska hotela zbežati pred Titovo in kamor še danes prihajajo Hrvatje na spominske proslave.Hkrati pa tudi v neposredni soseščini Libuč, kraja, kjer je bila doma Milka Hartman, katere pesmi so radi brali tudi na Apovnikovem rojstnem domu pri Zdovcu.  Njegova mama je bila nečakinja ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana,  katerega rojstni kraj so bile Dolinčiče pod Matjaževo Peco, ljudsko šolo pa je med vojnimi in prvimi povojnimi leti obiskoval v Pliberku. Svojo povezanost z rojstnim domom ter filozofijo življenja opisuje v pogovoru z urednikom tednika Nedelja Vincencem Gotthardtom z naslednjimi besedami:

Že od staršev sem se naučil, da ima človek srce in razum. Stvarno sta reševala nalogo, kako preživeti z veliko družino na majhni kmetiji, pri tem pa nikoli nista odpovedala pomoči ljudem, ki so živeli v revščini. To je bilo vodilo tudi zame, vključil sem se v delo za narodno skupnost, posameznikom pa pomagal predvsem s pravnimi nasveti.

Apovnik v nekem obratu na južnem Koroškem

 Po ljudski šoli v Pliberku, ki jo je obiskoval v času najkrutejšega preganjanja slovenskega naroda, so sledila gimnazijska leta: nižja stopnja na Plešivcu, višja stop­nja na zvezni realni gimnaziji 1 v Celovcu, kjer je leta 1955 maturiral.  Na Dunaju je študiral pravo in promoviral leta 1960. Po oprav­ljenem sodnijskem letu je  leta 1961 nastopil službo v koroški deželni  upravi.

Koroški Slovenci tedaj še nismo imeli večjega števila akademikov, še manj pa ljudi v deželni upravi. Tisti, katerim je uspel ta korak, pa dostikrat niso postali samo pragmatizirani, postali so tudi pragmatični v negativnem smislu besede. Njim so postale njihove korenine tuje, včasih pa so prav po rodu Slovenci skrbeli za to, da slovenščine v uradih ni bilo.  Skratka, ponavljali so žalostni vzorec iz vse naše zgodovine, po katerem je družbeni vzpon povezan z asimilacijo. Drugače naš slavljenec. Na vsej svoji uradniški poti je skušal uveljavljati pravice koroških Slovencev v praksi. Dokazal pa je tudi, da stanovitnost ne škodi karieri, pa čeprav je na račun svoje vztrajnosti imel zagotovo marsikatere težave. 

Rudi Vouk ob podelitvi Tischlerjeve nagrade Pavlu Apovniku (leta 2000)                                              

Sprva je Pavel Apovnik služboval na okrajnih glavarstvih v Beljaku, nato v Wolfsbergu, od jeseni leta 1961 naprej pa v Velikovcu, kjer je bil od leta 1964 do 1973 namestnik okrajnega glavarja. Preden je moral deželni glavar Hans Sima (1918-2006) oddati najvišjo deželno funkcijo, ker je hotel postaviti 205 dvojezičnih krajevnih napisov, je konec leta 1973 skušal urediti nekaj podobnega, kot je danes manjšinski biro pri koroški deželni vladi. V okviru kulturnega oddelka so uredili upravno enoto, katere vodstvo je prevzel Pavel Apovnik

Novi biro naj bi bil pristojen za vse koroške Slovence in deloval na precejšnji stopnji samostojnosti. Pa je deželni glavar Wagner takoj po tem, ko je aprila 1974 nasledil Simo kot deželnega glavarja, sistiral to službeno navodilo svojega predhodnika. In šele novembra 1990, ko je bil na deželnem krmilu Jörg Haider, je postal Pavel Apovnik prvi  vodja manjšinskega biroja pri deželni vladi. Vodil ga je do upokojitve leta 1994, vsakoletni manjšinski kongresi pa so nastali prav po njegovi zaslugi.    Še danes se sedanji vodja biroja Peter Karpf, ki velja za Apovnikovega sodelavca prve ure, s hvaležnostjo spominja  na delovanje biroja pod Apovnikovem vodstvu. V izjavi za Novice  in v čestitki, ki jo je namenil svojemu prvemu šefu, poudarja:        

Spomin je okno, skozi katero lahko gledamo. Danes gledamo skozi to okno in vidimo tvoje velike zasluge, ki si jih pridobil v teku zadnjih desetletij. S svojim delovanjem si mnogo prispeval k skupnemu blagru. Za to se ti danes prisrčno zahvaljujemo.

Zahvala s strani dežele ni izostala. Leta 1995 je prejel veliko zlato častno odlikovanje iz rok zveznega kanclerja Franca Vranitzkyja ter deželnega glavarja Christopha Zernatta. Prejel pa je tudi Zlato odlikovanje deželne Enotne liste novembra 2005, ki mu ga je izročil tedanji predsednik EL Vladimir Smrtnik. Prav tako ga je leta 2005, ob njegovi 70-letnici, odlikoval tedanji predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek z Zlatim redom.       

Kot glavni kandidat Koroške enotne liste (KEL) se je Pavel Apovnik, ki je svojo politično pot začel na »na levosocialističnem koncu narodnopolitičnega spektra« (Rudi Vouk), v povojni zgodovini koroških Slovencev zapisal z zlatimi črkami, ko je KEL leta 1975 prejela 6.130 glasov (glej tudi komentar in stolpec »Apovnik dobesedno«). Ta izzid volitev je deželnega glavarja Wagnerja hudo »prestrašil«. Zato je dal spremeniti volilni red z deklariranim namenom, da za vselej prepreči izvolitev samostojne slovenske liste v koroški deželni zbor. Tudi po volitvah se je Apovnik angažiral v samostojni politiki in je mdr. bistveno pripomogel, da je bil leta 1986 Karel Smolle v kooperaciji med Alternativno listo, predhod­nico današnjih Zelenih, in KEL izvoljen v dunajski parlament. Prav tako je  bil aktiven v  predsedstvu NSKS (1989­-2003) in ga zastopal v prvem sosvetu (1989-1993), dokler ni bil skupaj s Sadovnikovo skupino odvoljen (glej komentar). Pri Sadovnikovi orgnizaciji SKS je sodeloval kot pravni strokovnjak, sicer pa se je kot predsednik SNI Urban Jarnik (1997-2004) še bolj posvetil  narodnopisnemu delu. Še prej pa je igral pomembno vlogo tudi pri poživitvi velikovškega društva Lipa v Velikovciu ter pri ustanavljanju dvojezičnega vrtca »Naš otrok« v Celovcu leta 1976. Prva predsednica društva »Naš otrok« Marija Šikoronja:

Pavel Apovnik je bil 28 let naš kompetentni pravni svetovalec. Osebno pa ga cenim tudi kot enega najbolj poštenih koroških Slovencev.

In še bi lahko naštevali iz njegovega bogatega dela v korist slovenskega naroda. Pridobil si je za svoja politična, izobraževalna, kulturna, zadružna in znanstvena prizadevanja neminljive zasluge. Stvarnost, preudarnost, vest­nost, temeljitost so vrline, ki ga odlikujejo. Preostaja le še želja, da bi še dolgo užival svoje sadove.       

Apovnik dobesedno

Dovolite mi, da zdaj na kratko orišem osnovna težišča našega programa. Zavračamo trditev, da smo nacionalna lista ali celo nacionalistična. Če so narodnostna vprašanja v ospredju našega programa, to nikakor ne potrjuje argumenta, da bi bili nacionalisti. Borba za naše narodne pravice, za uresničitev 7. člena Avstrijske državne pogodbe, je brez dvoma bistvena osnova našega programa. Ampak ne samo to: hkrati je tudi borba za mir v deželi in v svetu osnova našega programa. Kajti mir je samo tam, kjer ni napetosti. In napetosti bodo, dokler avstrijska zvezna in tudi koroška deželna vlada nista pripravljeni rešiti odprtih vprašanj. 

Tudi borba proti oživljanju fašizma in neonacizma je sestavni del našega programa. Vsako prizadevanje za demokracijo je prispevek v borbi proti oživljanju fašizma. Kajti fašizem je v svojem bistvu nedemokratična ideologija, ideologija nasilja, ideologija pravice močnejšega. To smo bridko občutili na lastni koži. Zato smo tako alergični proti pojavom fašizma in neonacizma.

Težišče našega programa je tudi borba proti vsem oblikam diskriminacije, tako narodne kot socialne, katere je še vedno dosti v Avstriji, čeprav se Avstrija ponaša, da je pravna država. Osnova misel, ki jo lahko izberete iz vsake vrstice programa, je priznanje k demokraciji in ostro poudarjen čut za zapostavljenega človeka. Naša težnja je, da se izboljšajo življenjski pogoji vseh zapostavljenih v deželi. Naš program zajema vse sloje in socialne skupine v naši narodni skupnosti. ( … )

Še nekaj misli na temo Slovenci kot subjekt v politiki. Koroška enotna lista (KEL) je brez dvoma začetek nove politike med koroškimi Slovenci. Prejšnji samostojni nastopi na volitvah so bili zelo pomembni. Pomembni tudi zato, ker so imeli integracijski učinek. To se pravi, da so držali jedro koroških Slovencev skupaj in se niso porazgubili po drugih strankah. KEL pa po mojem pomeni kljub pomembnosti prejšnjih poskusov in nastopov nov prijem, in sicer v dvojnem smislu:

Prvič – platforma za to listo je med koroškimi Slovenci širša.  Drugič – ta platforma je odprta tudi nemškogovorečim Korošcem, kar pri prejšnjih nastopih ni prišlo tako močno do izraza. Nov prijem vidim predvsem v dejstvu, da smo prenehali s politiko naslanjanja na večinske stranke in prišli kot gibanje v opozicijo do večinskih strank. V opozicijo zato, ker večinske stranke v naših življenjskih vprašanjih nimajo posluha za nas in tudi ne za druge zapostavljene ljudi.

Iz knjige »V samostojnosti je moč! Fricu Kumru-Črčeju v spomin« (izdajatelj in avtor Janko Kulmesch,
Mohorjeva založba Celovec)  

Še vedno odprta rana

Komentar Janka Kulmescha

V 70-ih letih prejšnjega stoletja je na Koroškem vladalo narodnopolitično vzdušje, ki je deželo na senčni strani Karavank privedlo »na rob državljanske vojne« (Hellwig Valentin). Začelo se je s prispevkom ob 70-letnici koroškega plebiscita  v časopisu organizacije Kärntner Heimatdienst »Ruf der Heimat«, v katerem avtor ugotavlja: na Koroškem bo mir šele tedaj, ko bo izginil eden od obeh narodov. S tem je hotel jasno signalizirati, da je treba koroške Slovence docela asimilirati. Leta 1972 je po zaslugi tedanjega deželnega glavarja Hansa Sime in zveznega kanclerja Bruna Kreiskyja sledil zakon, ki je v prvem trenutku dal upati na lepšo prihodnost slovenske narodne skupnosti: predvideval je 205 dvojezičnih napisov. Za slovensko narodno skupnost je bil to signal, da vlada spoštuje njeno javno prisotnost v deželi. Kot znano, so v najkrajšem času podrli postavljene dvojezične table, preživela ni niti ena tabla. Preživel tudi ni Sima kot deželni glavar, njegov naslednik Leopold Wagner pa se je odločil za ugotavljanje manjšine oz. manjšinsko politiko na osnovi tristrankarskega pakta, pri čemer je v resnici imel odločilno besedo Heimatdienst.       Bil pa je to tudi čas, ko je bila slovenska narodna skupnost politično izredno angažirana. Študentje so se korajžno zavzemali za »Člen 7, našo pravico«, hkrati pa so bili prvi, ki so iskali (in tudi našli) zaveznike v  vrstah večinskega naroda. Zelo živahno je bilo tudi samostojno politično gibanje, ki je v doživelo pravi preporod. To zlasti po zaslugi tedanjega osrednjega tajnika NSKS Filipa Warascha, ki se je izkazal kot odličen politični strateg. Še posebej uspešna, strateško genialna, je bila Warascheva poteza, da mu je uspelo pridobiti tedanjega podpredsednika Zveze slovenskih oragnizacij (ZSO) Pavla Apovnika za glavnega kandidata Koroške enotne liste (KEL), predhodnice deželne Enotne liste.  Tako je uspelo v narodni skupnosti ustvariti složno, povezovalno in optimistično vzdušje, Apovnik pa se je v vsakem oziru, še posebej v vsebinskem, izkazal kot izredno kompetenten glavni kandidat.  Volilnega cilja KEL ni dosegla. Pavel Apovnik kljub temu ni vrgel puške v koruzo. Še bolj se je posvetil vsestranskemu delu v korist slovenske narodne skupnosti. Veliko je od njegovega dela profitiral tudi NSKS. Še posebej se je ujemal z libuškim sorojakom Matevžem Grilcem. Prav tako je sodeloval v predsedstvu NSKS pod vodstvom Bernarda Sadovnika. Leta 2003 je prišlo v NSKS do razdora s Sadovnikovo skupino. In tako je bil odvoljen tudi Pavel     Apovnik. Rane, ki jih je povzročil ta razkol, se še do danes niso zacelile, za Pavla Apovnika pa je morala biti odvolitev s strani njegovih bivših sotrudnikov še posebej boleča.