
Bernard Sadovnik: Predvsem si želim, da bi še naprej dobro harmonirali v družini. Ob tej priložnosti se prisrčno zahvaljujem ženi Marjani in otrokoma. Brez njihove podpore ne bi mogel opravljati vseh teh zahtevnih političnih nalog.
Višek je gotovo bil ta, da sem bil leta 2000 kot »štamc« (zidar) z dvotretjinsko večino izvoljen za predsednika NSKS in da se je pozneje SKS (Skupnost koroških Slovenk in Slovencev) uveljavila kot tretja zastopniška organizacija s 1.300 člani. Vsem, ki so me v minulih 20 letih spremljali v SKS, sem zelo hvaležen.
Izvolitev za župana me potrjuje: če imaš dolgoročni cilj in ga dosledno zasleduješ, lahko tudi uspeš. Pri tem je bilo pomembno, da sem bil že pred prvo izvolitvijo za župana 24 let v občinski politiki. V tem času sem ustvaril okoli sebe tudi močen tim. Če imaš dober tim in spoštuješ tudi drugo mnenje, lahko tudi uspeš.
Ko sem kot neposredno izvoljeni predsednik NSKS doživel puč in bil izpostavljen brutalni gonji, s katero so me hoteli uničiti privatno, gospodarsko in politično.
Za prihodnost si želim, da bi se vse tri politične organizacije v najkrajšem času znašle pod skupno streho. Konkretno naj bi predsedstva NSKS, ZSO in SKS skupno izdelala stališča, brez preglasovanja, in jih nasproti oblastem skupno zastopala. Predsednik sosveta pa naj bi bil predsednik te skupne organizacije. Časi se spreminjajo, čas je, da se spreminjajo tudi organizacijske strukture. Upam, da bomo v narodni skupnosti našli skupno pot najkasneje, ko se bom upokojil.
Glede na to, da tečejo zelo pomembni projekti, mdr. glede zaščite proti poplavam, in če bo mi dovolilo zdravje, bom leta 2027 spet kandidiral. To bo moja zadnja kandidatura. Definitivno.
Bil sem ga zelo vesel. Spominjanje je zelo važno. Tudi v bodoče se bom zavzemal za kulturo spominjanja.
Iz rubrike Politika preberite tudi