Otroštvo Tonija Reichmanna se je končalo pri devetih letih z odhodom od doma v Želučah v internat v Celovcu. Kot arhitekt se je Reichmann podpisal pod adaptacije, obnove in načrte številnih ustanov slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Plezalna dvorana v Šentjanžu. Več projektov arhitekta Reichmanna: www.reichmann-a.at/projekti/

Toni Reichmann je star 60 let in živi v Želučah. Oče dveh odraslih sinov Luce in Jone v Celovcu vodi arhitekturni biro, ki stoji za nadzidavo centrale celovške Mohorjeve, večletno obnovo doma za starejše občane v Pliberku, ureditvijo kapelške pasaže, novim farnim domom v Bilčovsu, plezalno dvorano v Šentjanžu in športnim centrom v Bistrici v Rožu, če naštejemo samo nekaj stavb, ki jih večina bralcev že gotovo pozna.

Poleg pasaže je arhitekt v Železni Kapli uredil Hišo kulture oz. farno dvorano.

Slovo od otroštva

Toni Reichmann je odraščal z bratoma in sestro na kmetiji v Želučah, oče je bil mizar, mama pa kmetica. »V ljudsko šolo v Bilčovs smo peš hodili dobre pol ure, za pot nazaj smo poleti potrebovali tudi po tri ali štiri ure zaradi iger v gozdu, ob potokih in ob Dravi,« se otroštva v naravi spominja Reichmann. To otroštvo se je končalo s selitvijo od doma v nekdanje celovško marijanišče. Tam je stanoval v internatu, popoldne pa je v poslopju gimnazije Lerchenfeld obiskoval Slovensko gimnazijo, katere stavbo so šele gradili. »To je bil močan prelom, romantika otroštva je minila. Poleti, ko so bile počitnice, pa so bili na domačiji turisti.« Biologija, tehnično risanje in fotografija so bili predmeti, pri katerih je gimnazijec Reichmann sodeloval s srcem in dušo. To je bil tudi čas doslej edinega pristanka človeka na luni, »kar me je neverjetno fasciniralo in še danes me narava in odkrivanje vesolja zelo zanimata«. Tonijev mentor pri maturitetnem predmetu fotografija in likovna vzgoja je bil arhitekt in učitelj Janez Oswald, eden prvih vzornikov Tonija Reichmanna. Mladost je Toni preživel v Celovcu, zaznamovali pa so jo konflikti ne samo z nemško govorečimi, temveč tudi znotraj manjšine. »Tu sem šele spoznal, da ni tako enostavno biti Slovenec, da se je treba opredeliti.«

Obnova doma za starejše občane v Pliberku je bil eden večjih, večletnih Reichmannovih projektov.

V Gradcu

Teh delitev znotraj narodne skupnosti ni želel sprejeti in je kasneje, med študijem arhitekture na Tehnični univerzi v Gradcu, poleti izmenično eno leto delal pri KKZ, naslednje pa pri SPZ. Selitev v Gradec je bila osvobajajoča, »ni te bilo treba biti strah, tukaj so me večkrat pretepli samo zato, ker sem govoril slovensko«. V času študija je Toni dve leti vodil Klub slovenskih študentov v Gradcu. »To me je veliko naučilo v smislu javnega nastopanja, ravnanja z našimi organizacijami doma na Koroškem in iskanja možnosti za skupno delo.« Šlo je za čas političnega vzpona Jörga Haiderja, graški klub je zavezništva iskal pri homoseksualcih, komunistih, predhodnikih današnjih Zelenih in pri cerkvenih strukturah, odprtih za dvojezičnost. Toni Reichmann je v tem času z zgodovino slovenske narodne skupnosti na Koroškem seznanjal zainteresirano javnost, o tem je med drugim  predaval tudi buršenšaftlerjem v Gradcu. »Nek star možak se je sicer razburil, a so ga hitro pomirili in me pustili govoriti.« Študij arhitekture je zaključil leta 1990. 

Z nadzidavo je Mohorjeva pridobila dve stanovanjski nadstropji.

Nazaj na Koroškem

Reichmann z ženo Danielo  stanuje v rojstni hiši v Želučah, ki jo je iz ruševine z veliko ljubezni in dela spremenil v dom. Po začetnem službovanju v dveh arhitekturnih birojih v Celovcu se je osamosvojil in ustanovil lastni biro na cesti 8. maja. Arhitekt ima adaptacije, obnove in prenamembe obstoječe arhitekture mnogo raje od novogradenj, saj je »treba paziti na naravo«. Letos je pred njim prenova vhoda v radiški kulturni dom, pa tudi začetek večletne obnove Generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu. »Če Slovenci hočejo nekaj ustvariti, če so to kulturni domovi, galerije ali kaj drugega, kar je v prid slovenskemu jeziku, sem zelo rad zraven.«