Znana libuška galeristka Renate Falke ima poleg skrbi za galerijo in Sklad Falke (Falke Foundation) tudi tri sinove, med njimi Friedemanna z downovim sindromom. Prav tako se je izobrazila v veščini či gong in je bila s sinom Friedemannom že trikrat na Kitajskem – zadnjič septembra letos. Povabili smo jo na pogovor, pri katerem ni bila v ospredju njena galerijska dejavnost.   

Renate Falke (63) ima v svojem rojstnem kraju, v Zgornjih Libučah pod Matjaževo Peco, galerijo (Hiša Falke), ki jo vodi z nepopisnim idealizmom, in to v kraju, ki z geografskega vidika ni ravno najbolj ugoden za galerijsko dejavnost. Sploh je Hiša Falke lokacija z bogatim kulturnim zakladom. Poleg galerije in oddajanja sob je Renate Falke namenila častno mesto tudi Skladu Falke (Falke-Foundation) ter umetniški zapuščini svojega moža Hermanna Falkeja, s katerim se je po več letih vrnila iz Nemčije v rojstne Zgornje Libuče, kjer sta si leta 1982 ustvarila stalno bivališče. Leta 1986 je njen mož Hermann, star komaj 53 let, vse prerano zapustil svoje najdražje. Letos mineva tudi 30 let, ko je bila v Hiši Falke prva razstava – razstava slikarskih del Hermanna Falkeja.

Žlahtna srečanja

  V pogovoru z Renate Falke se tokrat nismo osredotočili na njeno galerijsko dejavnost ter umetniško zapuščino njenega moža Hermanna. Renate Falke, ki izhaja iz Lesjakove rodbine v Zgornjih Libučah, je tudi mati treh sinov – Charlija, Philippa in Friedemanna. Friedemann (35) se je rodil z downovim sindromom.  Od leta 2012 se od ponedeljka do četrtka udejstvuje in stanuje pod okriljem AVS (Arbeitsvereinigung der Sozialhilfe Kärntens) v Žitari vasi, od petka do nedelje pa ga oskrbuje njegova mama Renate. Kljub bolezni izžareva samozavest, mu uspeva koncentracija, ob vsem tem pa so srečanja z njim žlahtna v najpristnejšem pomenu besede. Ali kot poudarja Renate Falke v pogovoru z Novicami:

Friedemann se je rodil leta 1984 v Westfaliji. Dva dni po njegovem rojstvu so mi posredovali diagnozo, da ima downov sindrom. V prvem trenutku se je zame podrl svet, toda kmalu nato sem trdno sklenila, da mora biti deležen tudi Friedemann istega spremstva kot ostala dva sinova. Bila je to temeljita odločitev. Z njo se je odprla nadaljnja pot, dolga, težka, toda tudi osrečujoča.

Začetki te poti niso bili samo rožnati in razumevajoči s strani drugih. Friedemannova mama se je morala boriti s predsodki, mnogokrat je bila izpostavljena poniževalnim opazkam, diskriminaciji in izključevanju. Renate Falke: »Ni bilo enostavno se zoperstaviti takim situacijam, ne za Friedemanna ne zame.« Hkrati poudarja libuška galeristka: »Pogosto sta vzrok odklanjanja nevednost, lastna negotovost ter strah pred neznanim, tujim.« Prav tako je Renate Falke prepričana: »Samo preko srečanja je možno premagati te ovire. Tako pridobijo ljudje na življenjski kakovosti in doživijo človeške vrednote.« V tem smislu je reagiral tudi njen sin Friedemann, ko ga je neka udeleženka seminarja krivično napadla in so bili mnogi drugi udeleženci seminarja ob tem napadu šokirani: žensko, ki ga je napadla, je Friedemann prisrčno objel. Sploh povzročajo srečanja s Friedemannom pogosto velika presenečenja pri drugih. Z začudenjem ugotavljajo njegove sposobnosti in talente, ob vsem tem pa odlikujeta Friedemanna njegova privlačna prisrčnost in komunikativnost.

Integracijska prizadevanja

V Velikovcu so ustanovili društvo »Es gibt uns« (Obstajamo), ki naj bi se posvetilo družbeni integraciji prizadetih. Občevanje v slovenščini v tem društvu ni bilo dovoljeno. Zato so Renate Falke in njeni sotrudniki ustanovali v Pliberku društvo »Kunterbuntes Segelboot – Živo pisana jadrnica«, kateremu je Falke predsedovala deset let. Delovanje »Živo pisane jadrnice« je bilo pestro in vsebinsko bogato. Prirejali so predavanja, srečanja staršev z otroki ob koncu tedna, imeli so svojo stojnico na pliberškem Jormaku in knjižnico ter lastno pisarno, prav tako pa so se posvetili informacijskemu delu z javnostjo. Posebno pozornost so namenjali tudi mreženju z drugimi podobnimi društvi na Koroškem in z društvom »Integration Österreich« (Integracija v Avstriji). Tako so lahko posredovali ustrezne zakonske informacije in so hkrati z ustreznimi predlogi spodbujali prizadete družine in pristojne urade.Tudi na šolskem področju so podvzeli pomembne korake v smislu integracijskih prizadevanj, pripoveduje Renate Falke.

V 80-ih letih prejšnjega stoletja se je razvilo močno gibanje v korist prizadetih, izhajajoč s strani staršev in učiteljev. To po zaslugi zakona o šolski integraciji prizadetih otrok. Na začetku je bilo v našem okraju dokaj težavno. Doživeli smo nerazumevanje, zavračanje in diskrimincijo. Pot, ki smo jo ubrali, je bila boleča. Po zaslugi angažiranih učiteljev in podpore s strani staršev je bilo možno, da se je v Grebinju uveljavil integracijski razred, ki je veljal za zgled na Koroškem. Štiri leta pozneje so se našli tudi  na glavni šoli v Pliberku učitelji, ki so vodili integracijski razred. Še danes dobivamo s strani učiteljev pozitivne povratne informacije.

Pomembne ustanove

Po šolski dobi se v večini primerov na žalost končajo obširna in sistematična integracijska prizadevanja. Ne glede na to obstajajo v velikovškem okraju ustanove in dnevne delavnice, ki imajo ustrezne ponudbe – »Hilfswerk« v Velikovcu, delavnica Florijan v Globasnici, ki deluje pod okriljem koroške Caritas, in AVS (Arbeitsvereinigung der Sozialhilfe Kärnten)  v Žitari vasi. Vse te ustanove nudijo možnosti za vajence ter za zaposlitev na raznih področjih. Dobiti delo za prizadete na rednem delovnem trgu je namreč le v redkih primerih mogoče.       

Ustanovi AVS v Žitari vasi je, kot že omenjeno, priključena tudi stanovanjska hiša, kjer živi tedensko od ponedeljka do četrtka tudi Friedemann, po dnevih v Žitari vasi pa je spet v zavetju svoje skrbne mame Renate. Razen žepnine Friedemann nima nobenega dodatnega dohodka. Vse dodatne izdatke mora poravnati njegova mama, čeprav je zaradi oskrbe Friedemanna poklicno omejena. Renate Falke:

Za Friedemanna sem odgovorna od njegovega 2. življenjskega leta naprej izključno sama. Zame pomeni to, da ga podpiram na vseh njegovih življenjskih področjih. Kot mati samohranilka sem iskala in iščem slej ko prej možnosti, kako lahko živim Friedemannovo in svoje življenje ter kako zagotoviti najino eksistenco. Stalno sem se trudila, da spravim pod isto streho moje otroke ter moje poklicne interese kot galeristka in oddajalka sob. 

Učiteljica či gong

Odkod črpa Renate Falke, ženska in mati, ki svoje ljubezni ne izkazuje samo ob božiču, vso to notranjo moč in energijo? »V veliko oporo mi je gotovo družina oz. medtem že pokojna mama Helena in babica po materini strani ter še posebej brat Werner«, pripoveduje v pogovoru z Novicami. »Tudi narava in Peca ter libuška vaška skupnost me močno napajata z živ-ljenjsko energijo. Še posebej pa mi je v oporo, odkar sem pred 15 leti začela z vajami či gong.« Či gong izhaja iz kitajske medicine in upošteva predvsem štiri aspekte življenjske regulacije: duhovno kultivacijo, prilagajanje štirim letnim časom, umirjen vsakdanjik in izogibanje  brezobzirnemu delovnemu naporu. Če se ti aspekti uskladijo, lahko ohraniš ali izboljšaš harmonijo med človekom in naravo.

Renate Falke se je izobrazila v stroki či gong, mdr. tri leta v Berlinu, in dosegla tudi učiteljsko diplomo. Svoje znanje posreduje v svoji hiši vsak ponedeljek  (16:30-18:15 in 19:00-21:00 za udeležence na višji stopnji) ter ob sredah (18:30-20:30 za začetnike), prav tako pri AVS v Žitari vasi (podrobnejše informacije www.falke-haus.at).  Bila pa je tudi s svojim sinom Friedemannom že trikrat na Kitajskem (»National Medical Qi Gong Training Base«), zadnjič septembra letos. Njen sin  je že pri prvem obisku na Kitajskem leta 2007 za vse presenetljivo navdušeno sodeloval pri vseh vajah, se hitro vživel vanje in postal vedno bolj samozavesten. V tem smislu ga spremlja tudi njegova mama v vsakdanjiku in poudarja: »Urejen vsakdanjik daje gotovost in prostor za skupno udejstvovanje. Zame je predvsem pomembno, da vključujem Friedemanna pri posameznih odločitvah in da mu ne  dajem občutka: ti nisi kos nalogam.«

»Vrnila sem se k maternem jeziku«

Na koncu smo Renate Falke vprašali, kaj jo je po več letih v tujini spodbudilo, da se je vrnila v rojstne Libuče. Njen odgovor je bil: Vrnila sem se k svojemu maternemu jeziku. Do 4.  življenjskega leta sem govorila samo slovensko. To me globoko povezuje z našim krajem, z družino, z ljudmi ob meji ter s pokrajino, ki v resnici ne pozna meje. Iz tega razloga sva z možem  zgradila hišo v Libučah, kjer je Hermann leta 1986 tudi umrl.

In ker smo pred božičnimi prazniki, smo Renate Falke, ki pogreša pri Cerkvi enakovredno upoštevanje žensk, še vprašali: kaj želi bralkam in bralcem tednika Novice  ob božiču? Odgovorila je: »Želim jim, da bi bili avtentični, dopuščali ljubezen in se v radosti srečavali z življenjem.«