V nedeljo, 20. maja, bo prvi svetovni dan čebel, za katerega je dala pobudo Slovenija. Koroški čebelarji so ob tej priložnosti podarili Čebelarskemu muzeju v Radovljici prvo reprodukcijo Skočidolskega panja.

Janko Pečnik je po poldrugem stoletju spet izdelal Skočidolski panj.

 

Gospodarske razmere v skočidolski fari nad Vernberkom sredi 19. stoletja niso bile prav rožnate. In tako se je tamkajšnji župnik Janez Sumper moral ukvarjati še z marsičem drugim kot samo z dušnim pastirstvom, med drugim tudi s čebelarstvom. Sumper, ki se je rodil leta 1827 v Ločah pri Šentilju ob Dravi, je očitno bil pozoren opazovalec čebeljega rojenja in bučanja ter spreten izumitelj. Leta 1871 je izdal prvi izvirno slovenski čebelarski priročnik z naslovom Slovenski Bučelarček, v njem pa opisal tudi izvirni čebelji panj, imenovan Skočidolski panj. Tega je po skoraj poldrugem stoletju ponovno izdelal Janko Pečnik z Muškave pri Bilčovsu.

 

Ko so minulo nedeljo v Radovljici predstavili knjigo Veliki ljudje slovenskega čebelarstva, v kateri je poleg Sumperja kot drugi Korošec omenjen še Peter Močnik iz Šmihela, je Pečnik skupaj s tajnikom Čebelarskega društva Šmihel Karlom Grilom in predsednikom ČD Železna Kapla-Bela Jozijem Hribarjem predal tamkajšnjemu Čebelarskemu muzeju reprodukcijo Skočidolskega panja, obenem pa tudi ponatis Sumperjevega Slovenskega Bučelarčka, ki je pravkar izšel pri celovški Mohorjevi založbi.

V Sloveniji – in tudi v zamejstvu – se v teh dneh namreč vrstijo številne prireditve ob prvem svetovnem dnevu čebel, ki so ga Združeni narodi razglasili na pobudo Slovenije prav na rojstni dan Antona Janše 20. aprila (1734-1773), prvega čebelarskega učitelja na cesarskem dvoru in avtorja prvega čebelarskega učbenika, napisanega sicer v nemškem jeziku.

Kakšen je pomen Janeza Sumperja v zgodovini čebelarstva na Slovenskem?
Janko Pečnik: Dediščina Janeza Sumperja je obširna, ker je prvi napisal izvirni čebelarski priročnik v slovenskem jeziku, torej ni prevod iz nemščine. Knjiga je izšla leta 1871 pri Družbi sv. Mohorja v knjižni slovenščini, ima pa posebnosti rožanskega narečja in cel kup pristnih slovenskih besed, ki so medtem šle v izgubo. Propolis na primer imenuje zadelavina, ker čebele s to smolo, ki vsebuje veliko antibiotičnih in antiviralnih sredstev, urejajo svoje zdravje in zadelujejo luknje v panju. Za med uporablja koroški izraz strd, saj se vsak pravi med po določenem času strdi. Tudi knjigo je poimenoval s koroškim izrazom bučele. Knjiga zato ni zanimiva samo s strokovnega vidika, temveč tudi jezikovno kulturno za splošni slovenski jezik.

Kaj je posebnost Sumperjevega Skočidolskega panja?
Skočidolski panj je zanimiv, ker Sumper meni, da se mora panj prilagoditi razvoju čebelje družine čez leto. Pozimi se število skrči, ko vigredi posijejo prvi sončni žarki, pa se družina širi in na višku svojega razvoja šteje približno 60.000 čebel. Se pravi, da potrebuje več prostora. Tako je izumil nakladni panj z osnovno naklado, ki jo je mogoče razširiti z drugimi nakladami. S povečanjem prostornine je tako mogoče panj prilagoditi moči družine. Druga njegova zahteva je bila, da se panj lahko odpre z vseh strani in se pogleda, kje ima družina strd. Tako vzameš samo tisti okvirček, na katerem je med, družina pa ostane nedotaknjena. Danes bi ta panj bil zanimiv tudi zato, ker omogoča sonaravno čebelarjenje, pri katerem je v panju najmanj 10 do 30 odstotkov divje gradnje in čebele same ustvarijo sat.

Zakaj je panj kljub tem očitnim prednostnim zašel v pozabo?
Eden od razlogov je bil najbrž omejen dostop do materiala. Kdo je imel primerne deske? Tedaj za kmete ni bilo lahko dobiti lepljene deske. Deska, ki ni lepljena, pa se začne zvijati in bi bil panj popolnoma zvit. V tistem času so nastajale tudi druge vrste panjev, na primer Žnidaršičev, ki ga je tudi bilo mogoče voziti na pašo, skladiščiti v čebelnjaku in je še danes najbolj razširjen med Slovenci.

Načrtov za panj ni. Kako ste ga lahko izdelali?
V knjigi so opisane osnovne mere in zahteva, da ga mora biti mogoče na vseh straneh odpreti. Mere pa niso opisane z metričnim sistemom, temveč s širino palca. Kako širok je palec, je bilo le težko uganiti, saj so mere, ki jih najdeš, med 1,8 cm in 2,3 cm. To sem uganil samo tako, ker je standardna širina satnika 2,5 centimetra in izhajajoč iz te širine, sem potem skušal izračunati mere. Pri preveritvi panja smo ugotovili, da smo dimenzije skoraj docela dosegli. Reprodukcija je tako dejansko uspela.

Boste naredili še kakšnega in z njim tudi aktivno čebelarili?
Verjetno bomo poskusili, kako dejansko uspeva. Je pa tudi nekaj interesentov med muzeji in zasebnimi zbiratelji, ki bi ga radi dobili v svojo zbirko.

Kako kaže s čebelarjenjem med koroškimi Slovenci?
Koliko jih je, je težko reči. Okoli 25 do 30 jih letno zahaja v Tinje na srečanje slovenskih čebelarjev in predavanja. Na žalost pa na Koroškem ni slovenske čebelarske organizacije in se vsi slovenski čebelarji porazgubijo v nemških strukturah. Domnevam pa, da jih je med 150 in 200.

Bi razglasitev svetovnega dneva čebel, za katerega ima zasluge prav slovenska država, bila lahko povod, da bi slovenski koroški čebelarji ustanovili svoje združenje?
Mislim, da je seme padlo na rodovitna tla. Kako bo vzklilo, je druga stvar. Predsednik Čebelarske zveze Slovenije je pokazal pripravljenost, da bi podprl tudi koroške slovenske čebelarje. Domnevam, da se bo njihovo število povečalo, ker vedno več kmetij prehaja na sonaravno pridelavo in bodo prisiljeni sonaravno čebelariti. Tako da se bodo tudi slovenske kmečke organizacije na Koroškem prej ali slej morale soočiti z vprašanjem čebelarjenja.