Prenekateri radi pravijo, da si bodo v penziji vzeli čas za svoje hobije. Tudi Kristijan Mlečnik iz Želuč je mislil tako. Po poklicni upokojitvi je hotel začeti sam variti pivo. Pa mu je njegova družina te lepe načrte prekrižala. In tako že dve leti svoje pivo pripravlja sam. Doma v Želučah. Pivo, ki se mu po svoji logiki zato reče – Želuško.

Želuče Penzije še ni bilo, a za 60. rojstni dan je Kristi Mlečnik, kakor mu pravijo domačini, od svoje družine prejel aparat za varjenje piva. Čakati na konec poklicnih obveznosti, ki se uradno zaključijo šele januarja leta 2019, se zato seveda ni izkazalo za modro niti bistro in jubilant se je hitro lotil eksperimentiranja. Pivo je od nekdaj pil rad – ne, da bi se z njim napil, temveč, ker je ob njem užival pri kosilu ali pri mavžni, kakor se malici po domače reče. Kot lastnik mini pivovarne je začel obiskovati tečaje in še jih obiskuje, saj učenja nikdar ni konec. In postopoma je začelo pridobljeno znanje tudi praktično zoreti.

Celoten postopek varjenja piva Kristijan Mlečnik opravi z avtomatizirano, računalniško vodeno varilno posodo. Vanjo je treba vnesti vse podatke iz recepta, kar pa ne pomeni, da se pivo vari potem samo od sebe. Veliko je namreč preizkušanja, eksperimentiranja, ugotavljanja, kakšne sestavine dajejo ob določeni temperaturi najboljši okus. Skratka, veliko je učenja, zato Kristijan Mlečnik vsako varjenje piva natanko protokolira, da bi ohranil dobro in izboljšal pomanjkljivo.

»Še vedno se učim, še vedno preizkušam, za eno pivo pa lahko rečem, da mi je res že uspelo. To je sedaj moje hišno pivo, ki ga lahko pijem vsak dan in ki sem mu dal ime Lipa. Lipa je namreč slovensko drevo in v Želučah imamo kar nekaj lip,« pravi Mlečnik, ki je vsa svoja piva, osem različnih vrst jih vari, poimenoval po slovensko po drevesih. Že imenovan Lipa je ležak (lager), svetli ležak je Smreka, pils je Borovec, pale ale Jesen, svetlo pšenično pivo Breza, red ale Bukev, Dob je temni ležak, Bezeg pa seveda bezgovo pivo. Skupno ime vseh piv, zvarjenih v Želučah na vznožju Gur in na levem bregu reke Drave pa je Želuško. Kakor je pivo iz Laškega pač Laško. Skupno vsem različnim pivom Kristijana Mlečnika je, da imajo zmerno vsebnost alkohola, ker mu močan okus po alkoholu ni všeč. Sicer pa ima vsako svoj značaj, svoj vonj, svoj okus. Kakšno je bolj grenko, kakšno bolj milo – pitna, res zelo, zelo pitna pa so vsa.

Sestavine za varjenje piva, hmelj, slad in kvas, Kristijan Mlečnik dobi po svetovnem spletu, kjer je izbira raznolika in kot taka posledično omogoča oblikovanje zares individualnih okusov piv. Kajti karakter posameznega »hmeljevega napitka« je odvisen od razmerja med sestavinami – le malo preveč dodanega hmelja in že prevladuje grenčina. Odločilna pa je tudi voda, o čemer sicer vedo veliko povedati tudi svetovno priznani pivovarji. Voda je pač po količini največja sestavina vsakega piva. Kristijan Mlečnik pol vode posebej prekuha, da jo očisti apna in jo tako zmehča, pol vode pa filtrira. O dobrem okusu pač odločajo tudi detajli.

Na prodaj pa pivo Kristijana Mlečnika ni, niti eno od njegovih osmis »dreves.« Da bi se mu prodaja finančno izplačala, bi moral variti bistveno več od tega, kar si sedaj privošči za hobi, pa še zakonodaja postavlja svoje ovire. Da pa lahko pogosti prijatelje in obiskovalce, temu pa tudi zakonodajalec ne nasprotuje. Pa tudi ne posebnemu užitku, ki ga pivec izkusi ob preizkušnji Mlečnikovih zares individualnih piv s krovnim imenom Želuško.