Sele Kot Kot otrok nisem in nisem hotel jesti sira. Pa je nekega dne bil pri nas Jurij, ki smo ga imeli čast šteti za prijatelja naše družine; skrivnostno napeto je izvijal sir znamke Enzian iz srebrnega papirja, dal košček s takšnim užitkom v usta, da sem pozabil, da se mi pravzaprav sira gabi. »Pokusi ga, dober je,« je dejal. Od tih mal naprej nisem samo ljubitelj sirov vseh vrst, ampak tudi občudovalec velikega krajana Jurija Maka, Špičjakovega, človeka izrednih sposobnosti, veščin in vrlin. Bil je od 14. leta naprej gozdni delavec, holcer po selsko. Mladim ljudem iz njegove sredine pač dosti drugega ni preostajalo. Pri Špičjaku, kjer je živel s svojo mamo in teto Ano, si je v stranskem poslopju z ženo Pepco – Malejevo, sestro znamenitega Malejevega Šimana, uredil prijeten dom – ves iz lesa. Njegova rokodelska spretnost me je od malih nog fascinirala. Hodil sem tja po mleko, po – predvsem v pozni jeseni in pozimi – temačnem Hajnževem grabnu. Medtem ko sem čakal, da je krava bila pomolzena, sem mu rad gledal čez ramo in se čudil, kako je enostavno vse znal narediti in to v pravem smislu besede z levo roko. Bil je levičar – tudi v svetovno nazornem pogledu. Vse orodje si je preuredil za delo z levo roko. Bodisi sekiro ali pa oblič. Ko še dolgo ni bilo elektrike na Kotu, si je ob potoku, kjer so živeli Špičjakovi, naredil svojo »centralo« – električni generator na pogon z vodnim kolesom – ne samo za luč, ampak tudi za lesnoobdelovalne stroje. Bil je znan kot odličen mizar za vodna kolesa in skoraj ni bilo »centrale« v okolici, kjer ne bi on bil naredil tudi rače za dotok vode na leseno kolo. Tako precizno je znal vpahniti težke dolge macesnove deske, da niso puščale niti kapljice vode. Pa sem ga občudoval in mi je rekel »veš, ni težko narediti lesene posode, ki drži vodo, umetnost je narediti lesen sod, ki drži med!« Da, tudi čebele je imel in ne bi verjel – tudi fotoaparat. Bliskovice takrat še ni bilo in za osvetlitev je bilo potrebno prižgati neko zmes magnezijevega praška. Preden je sprožil lečo, je svetlo zagorelo. Od presenečenja smo nato na družinski sliki vsi kukali iz prestrašenih oči. Več kot naporno je takrat bilo še delo v holcvahu. Ne samo, da so s težkimi nahrbtniki polnimi hrane, opreme in orodjem na rami peš hodili na delo ure daleč do holcarskih, planinskih koč, da bi ostali po cel teden, garali in podirali smreke in bukve brez motorke, vse na roko, po 12 ur na dan. Preden so zmatrani zatisnili oči, pa je po večerji z ocvrto čapenco ali zabeljeno polento stekla marsikakšna debata o tem in onem, zadonela ubrana domača pesem … Orodje je moralo biti dobro nabrušeno in ročne žage dobro spiljene, ko je napočil nov delovani dan. Jurij je za to bil najboljši med mojstri. Nož, če ga je nabrusil Jurij, je bil kot britva oster. Z vedno dobre volje in nasmejano ženo Pepco sta vzgojila hčerki Ani in Klaro. Težko je bilo obema ob vse prezgodnji smrti hčerke Ani.

Odlično je igral na citre in srečen je bil, saj se je citranja lotila tudi hčerka Klara, ki je instrument igrala z nepopisnim temperamentom.

Pa to še zdavnaj ni bilo vse: ko je Froncijev Banči v petdesetih letih ustanovil godbo na pihala, je Jurij s krilovko na rami z Malejevim Šimanom s Kota navdušeno peš hodil v Sele na vaje, vsakič po poldrugo uro v vsako smer, kasneje pa tudi na razne pevske vaje k Čevhu skupaj z Malejevimi brati k znamenitemu pevovodji in skladatelju Šimiju Olipu, kasneje pa na razne politične seje in sestanke v Sele. Bil je preudarne narave, načitan samouk in človek z neskončnim potrpljenjem, nikoli žaljiv in vedno miren v iznašanju svojih argumentov. Ni čudno, da je bil zastopnik svojih sodelavcev v sindikatu, član zbornice podeželskih delavcev (Landarbeiterkammer) in dolga leta občinski odbornik na listi socialistične stranke v občini Sele; takrat se je reklo stranke delavcev. Kaj naj bi torej kot delavec bil drugega kot socialist, bi si mislil, če bi poenostavljeno razmišljal v takratnih političnih kategorijah. Pa so za nekatere socialisti bili enostavno proleti. Jurij ni bil prolet, ampak olikan človek malega stanu z veliko ponosno notranjo držo. Jurij je bil eden od zadnjih pokončnih politično osveščenih Kočanov, ki so bili vedno malo drugačni, a poznani po duhoviti izvirnosti.

Za Jurija Maka je biti levičar bilo več kakor samo biti zastopnik delavskega stanu. Za Jurija je to bila velika moralno politična odgovornost za družbo, plemenita etična drža, izreden čut za pravičnost in socialno enakopravnost, nenasilni odnos do drugačemislečih ter žlahten človeški posluh za skrbi in potrebe slehernika.

Bil je Slovenec, ponosen na svoj jezik in slovensko kulturno dediščino. S svojo glavo je mislil, znal bolj poslušati kot udariti po mizi, pa so ga zategadelj tudi poslušali takrat, ko je spregovoril on.

Spregovoril je večkrat, tudi v 28 letih predsednikovanja slovenskemu prosvetnemu društvu »SPD Herman Velik« na Kotu in še kje.

98-letnega Jurija Maka – velikega Selana – ni več med nami. Naj bo ženi Pepci in hčerki Klari v tolažbo to, da so marsikomu solze v očeh in da z njima sočutno žaluje ves Kot! Hvala Jurij, da sem ob tebi lahko preživel zanimive poučne trenutke v svojem življenju.