20. junij, mednarodni dan beguncev: Begunce skrbi zasuk na desno

Kakšnih 30 ljudi je spremljalo program, s katerim je vrsta civilnodružbenih in humanitarnih organizacij na Starem trgu obeležila mednarodni dan beguncev. Moderirala je Sara Pan, govornice in govorniki so z izjavami, branji, glasbo in performansi opozarjali na trpljenje beguncev na balkanski poti, kršitve človekovih pravic v Gazi, pohabljanje ženskih genitalij v Gambiji in drugje, zaostrovanje azilne zakonodaje v EU, a tudi na podnebne spremembe, ki ogrožajo življenje milijonov ljudi po svetu. Navzoči so pozivali k medčloveški solidarnosti, k spoštovanju različnosti in k angažmaju za človekove pravice ter spoštovanje dostojanstva vsakega človeka. Nadja Regenfelder, ki je zastopala visokošolsko zvezo (ÖH), je spregovorila o odnosu do beguncev in migrantov v svoji družini: »Ko osebo X vprašam, kakšen odnos ima do beguncev, mi odvrne, da nič ne delajo in da zastonj živijo od našega dela. Ko isto vprašanje postavim osebi Y, mi pove, da nam begunci jemljejo delo.« Tovrstno shizofren odnos do beguncev ni redkost, zasuk avstrijske družbe na desno skrbi tudi Siamacka Soleymanija (36 let), ki je leta 2015 v Avstrijo prispel iz Irana.

Siamack Soleymani: Da bom zapustil Iran, sem vedel že kot najstnik. Rojen sem v ateistični družini, zaradi česar je bilo za nas življenje v Islamski republiki zelo težavno. V Iranu sem diplomiral iz matematike, a ker nisem musliman, nisem smel nadaljevati master študija, pa tudi možnosti za dobro zaposlitev nisem imel. Delal sem v prodaji, gastronomiji in v pisarni, kljub temu pa je bil cilj nadaljevati s študijem in najti dobro službo. Študij sem želel nadaljevati v Italiji, a je vmes zame postalo nevarno v Iranu in sem zbežal. 

Z letalom do Turčije, s čolnom za 12 ljudi, v katerem nas je bilo 70, do Grčije, nato od meje do meje peš preko Makedonije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Slovenije do Avstrije. Posebej se spominjam dvodnevnega nočnega prečkanja Makedonije pozimi, med katerim nismo jedli, pa tudi visokih in zastrašujočih hrvaških mejnih policistov.

Hvala, a ni bilo lahko. Zelo težko je dobiti mesto na tečajih nemščine, posebej v primerjavi z Nemčijo. Tam so tečaji brezplačni do stopnje B2, tukaj do B1, vse ostalo sem si plačal sam.

Zaposlen sem v Infineonu v Beljaku, kjer tudi živim. Izobražujem se za elektrotehnika.Politično gledano Avstrija in Koroška vse bolj drsita na desno. Zame so bile EU volitve veliko razočaranje. 

Na začetku na Dunaju, na Predarlskem, nato pa na Koroškem v Hodišah, v Špitalu na Dravi, v Celovcu in zdaj v Beljaku.