»Žitara vas bi bila nemška, če ne bi bilo Trte«

»Bil je april 1942. Deda je oral na polju, ko so prišli nemški vojaki in babico, deda, mamo, moji sestri Rozino (1936, poročena Wernig) in Jožefino (1931- 2006) ter mene nagnali z naše kmetije pri Pevcarju v Celovec, od tam pa v taborišče Hesselberg v Nemčiji,« se spominja Mirko Ogris, najmlajši od treh otrok Neže in Andreja Ogrisa iz Drabunaž, ki je bil ob izgonu star komaj leto in pol. Njegov oče Andrej je bil med vojno primoran služiti v nemški vojski, in vendar so ga zaprli v taborišče Dachau, od koder se je domov vrnil po koncu vojne, mesec dni pred svojo družino. »V taborišču smo govorili po naše, pliberško narečje, nemško se nisem učil, doklej nisem šel v šolo,« se smeje Mirko Ogris. Že v ranem otroštvu sta bili vanj vsajeni pokončnost in ljubezen do materinščine, čemur je ostal zvest vse življenje in se za slovenščino v domačem okraju tudi pošteno boril kot član in predsednik žitrajskega društva. Kot otrok pa je bil zelo bolehen in mamo je skrbelo, da ga bo griža pokopala, a je ozdravel in se okrepil, ko je bil po prihodu iz taborišča za tri mesece poslan k rejniški družini Sieders v Švico. Mirko se je šolal na ljudski šoli v Galiciji in na glavni šoli v Železni Kapli, nato pa na kmetijski šoli v Tinjah.

»Ko sem bil star štirinajst let, sem s petimi drugimi tamburaši prvič nastopil s tamburaškim ansamblom, ki ga je vodil oče,« pomni Mirko Ogris svoje prve začetke društvene dejavnosti. Leta kasneje je sodeloval tudi pri dramski skupini in ko so se po vajah šli malo poveselit v gostilno, je Mirko Ogris spoznal svojo bodočo ženo Jožefino, roj. Rupic (1949-2002), ki je tam delala kot natakarica. Ljubezen ju je leta 1968 vodila pred oltar, ustvarila sta si dom na Drabunažah in v zakonu so se jima rodili Mirko (1969), Danica (1971) in Janja (1974). 

Mirko Ogris starejši je prevzel očetovo kmetijo, čez čas pa se je zaposlil v tovarni. Kljub vsem obveznostim tekom let je bil Mirko Ogris vselej dejaven v domačem društvu, čigar tedanji predsednik in pobudnik Moškega zbora Trta je bil njegov oče Andrej, ki pa je pevovodsko piščal izročil Jozeju Starcu. »Z zborom smo dokumentirali, da smo še tu. Peli smo v slovenščini in naše prvo vodilo je bilo ohranitev jezika, nato veselje do petja,« pripoveduje Ogris, ki je dolga leta pel tudi pri zboru Danica, pri Moškem zboru Trta pa več kot petdeset let in se je od njega zaradi pešajočega zdravja poslovil letos po vigrednem koncertu.

Ogris pomni, da je v njegovi mladosti vsa vas govorila slovensko, potem pa je začela slovenščina zaradi političnih napetosti drastično upadati. »Najhujša gonja proti Slovencem je bila leta 1972. Prav tedaj sva z očetom dala pobudo za Moški zbor Trta. Nedavno zatem pa je tedanji predsednik društva moral odstopiti. Ni mi bilo do funkcije predsednika, a so mi jo kar dodelili,« pravi Mirko Ogris, ki je bil nato predsednik od 1982 do 1998. »Prizadeval sem si za to, da bi čim več ustvaril in ohranil slovenščino, petje je bilo sredstvo, ki je služilo temu. Žitara vas bi bila nemška, če ne bi bilo Trte,« komentira Ogris in našteva poletne, adventne in praznične koncerte, ki so jih prirejali, ter da sta se moškemu zboru kasneje pridružila še ženski in otroški zbor. Mirko Ogris pove, da so si prizadevali tudi za dialog z nemškim zborom, vendar je večkrat prišlo do »kratkega stika« zaradi jezika, zato je nekoč v napeti situaciji dejal: »Fantje, mi smo vsi iste krvi. Razlika je le v tem, da nekateri svoje starše spoštujemo, nekateri pa ne.« Ogris pripoveduje, da je nastala grobna tišina, kajti vsi so vedeli, da je to res. Danes Mirko Ogris z velikim veseljem spremlja društvo, ki ga sedaj vodi Roman Petek, ter se, kolikor se le da, udeležuje vseh prireditev.