Gostilna Terkl: »Za tak posel moraš biti vsaj malo idealist«

»Posebej bom pogrešala mladino, saj starejši gostje pre­mlevajo vedno iste teme,« se od selske gostilne Terklbauer, v kateri je preživela 44 let, poslavlja Fini Rakuschek, ki se je kot Fini Primik rodila na Kočuhi. Mož Maks Rakuschek, v čigar družini je bila gostilna vsaj 350 let, je na zadnjo večerjo v soboto pripotoval z novim kolkom z rehabilitacije v Starem dvoru/Althofnu. Nekoč je bil Terkl furmanska gostilna s pošto, hlevom za poštne konje in kovačijo. Maks je gostilno od staršev prevzel leta 1980, dve leti kasneje se mu je v njej po poroki pridružila Fini. »On je bil gospodar, jaz pa kuhinjska pomočnica,« pripomni Fini, ki se je sicer izučila za šiviljo in je kot taka 33 let delala v Deželnem vzgojnem zavodu v Goričah pri Borovljah. Zadnjih šest let je ona vodila gostilno, saj se je Maks leta 2020 upokojil. Malo manj bosta Fini in Maks pogrešala dolge delovnike, zgodnje vstajanje in občutek, da sta v dobrem in slabem povezana z gostilno. »Drugi ljudje so 40 ur v službi, česa takega v gostinstvu ne poznamo, za tak posel moraš biti vsaj malo idealist,« je prepričana Fini Rakuschek.

Marsikatera vas na Koroškem je v zadnjih desetletjih ostala brez vaške gostilne. Terkl v Selah bo še naprej gostilna, novi lastnik stavbe, gastronom  Alexander Repnik iz Trga ima že novega najemnika. Maks in Fini bosta pokoj uživala v hiši, ki sta jo pred šestimi leti postavila v bližini Terkla. Pa drži občutek, da se danes v gostilnah manj popije kot nekoč? »Dejansko se je vse podražilo in ljudje imajo manj denarja na razpolago, vsekakor manj kot v 80. letih.« Fini dodaja, da se danes ljudje več družijo po prostorih lokalnih društev in v domačih garažah. Maks pa spremembe pivskih navad pripisuje temu, da »danes policisti v Selah strožje in pogosteje kontrolirajo kot pa nekoč, ko je bila večina policistov domačinov«. Maksu se bo najbolj kolcalo po družabnosti v gostilni, po veselicah in porokah, po starih gostih, »nekateri prihajajo že 25 let poleti k nam«, pa tudi po koncertih Slakov, ki so po njegovih besedah kar 22 godli pri Terklu. Najboljši časi v gostilni so bili zanj »v 70. in 80. letih, ko smo bili še zdravi in ni bil problem ostati 16, 17 ur na nogah«. Čeprav je šel v 80. letih posel dobro, pa Fini ne bo pogrešala tedanjega »zastrupljenega vzdušja med slovensko in nemško govorečimi, ki ga je podpihovala politika«. Pri Terklu so stregli do 100 sedečim gostom, ob veselicah se je v gostlini zbralo do 200 gostov. »Po naših kremšnitah smo bili znani po vsej Avstriji,« s ponosom, v katerega se meša kanček obžalovanja, pove Maks Rakuschek. »Pet romanov bi lahko nastalo iz tega, kake reči smo doživeli. Stalni gostje so cele dneve in noči preživeli za svojim omizjem, pa tudi pri šanku, kjer so med seboj tekmovali za naklonjenost natakarice, kdaj bo imela prosto in kdo bo njen favorit.« Najpogosteje so gostilno zaprli šele po tem, ko je iz nje odšel še zadnji gost. 

Ob mojem obisku Terkla dva dni pred poslovilno zabavo je gostilna prazna, dokler že skoraj ob mojem odhodu ne prispe manjša družba. Mož za mizo se predstavi kot Jože Snoj iz Sveč. »Pri nas v Svečah so se vse gostilne zaprle, zato že 40 let hodim sem. Najbolj bom pogrešal čenčanje s Fini in Maksom, ko ju ne bo več v gostilni,« pravi Snoj. Maks na čas po gostilni gleda kot na »zadnji odsek življenja, v katerem bomo več časa imeli, malo za v gore hoditi, pa z družino se kam peljati, predvsem pa za sprostiti glavo, da ne bom več v petek razmišljal, kaj je za postoriti v nedeljo ali ponedeljek«.  

Na zadnjo zabavo pri Terklu, kot so ga gostje doslej poznali, sta Fini in Maks povabila staro in mlado in vse skupaj brezplačno pogostila. Zdaj je za oba prišel čas počitka in sprostitve. »Prej sva se včasih z Maksom odločila, da greva na prost dan v savno, a sem tam največkrat v naslonjaču od utrujenosti zaspala že ob prihodu in me je mož prebudil šele, ko je bil čas za odhod domov,« se spominja Fini. »Seveda je žalostno, da ne gre naprej stara gostilna, ampak kaj morem, če nimam naslednika v družini,« pripomni Maks.