»Važni so poleg družine prijatelji. Drugače si sam.«

Gostišče Hotel am See na Žamanjah, ki ga z vso ljubeznijo vodi in oskrbuje družina Picey, je bilo minulo nedeljo, 3. maja,  zasedeno do zadnjega kotička. »Uradno« je bila sicer napovedana materinska proslava Društva upokojencev (DU) Podjuna, dejansko pa je bilo srečanje pri Piceyu v znamenju številnih čestitk in velike zahvale - čestitk in zahvale  predsednici DU Podjuna Helki Mlinar, ki je dan prej, 2. maja, prelistala 80. list svoje bogate življenjske knjige. Videlo se je in bilo je čutiti, da Helka ni samo angažirana predsednica, temveč tudi zelo priljubljena. Ali, kot je sama povedala v pogovoru z Novicami: »Čim sem prišla v Piceyevo gostišče, so me samo še objemali.« 

V imenu DU Podjuna sta ji čestitala podpredsednika Micka Hobel in Franc Gomernik, v imenu pliberškega društva upokojencev pa predsednik Jožko Hudl. Iz bilčovške občine ji je posebej prišel čestitat ženski kvartet AVE pod vodstvom Rozi Krušic, ki se je, preden se je poročila k Rupiju v Velinji vasi, učila peti pri Helki v škocjanskem otroškem zboru, ki ga je slavljenka skupaj z Marijo Hartmann ustanovila že leta 1976. Še posebej lepo presenečenje pa je bilo za slavljenko, da se je opogumila prva generacija pevske skupine Nomos, ki jo je Helka ustanovila leta 1993, da posebej ob osebnem Helkinem jubileju »stopi spet skupaj« in s pesmijo čestita svoji nekdanji voditeljici. Za Nomos Helka ni bila, kot je povedala Tanja Kordež, samo zborovodkinja in mentorica, temveč tudi vzornica in  »včasih tudi druga mama.«

Luč sveta je Helka Mlinar, roj. Čebul, zagledala pri Pašovniku v Šmihelu (Helka: »Po mojem pride to ime od paše, ki je bila nekoč na tem kraju«) kot najmlajši otrok v družini Ančke in Folta Čebul. Doraščala je skupaj s sestro Ančko, por. Jernej, in z bratom Foltom Čebulom. Poleg njiju je imela polsestro Micko, por. Jenič, med ožjimi sorodniki pa sta bila tudi stric in legendarni župnik v Šentlenartu pri Sedmih studencih Avguštin Čebul ter teta Liza,  por. Trap v Dvoru ter mama Stanka Trapa, dolgoletnega župnika na Ziljski Bistrici. Danes so, razen župnika Trapa in Helke, vsi ti že med rajnimi.  

Kdor ima s Helko opraviti, bo kaj hitro od nje slišal: »Zapojmo eno!« Veselje do petja jo spremlja že od zgodnjih mladostnih let. »Z mamo sva vedno peli, ko smo doma repico prirezovali, preden smo jo sadili. Mama je rada pela, čeprav ni imela posluha. Odkod ga imam sama, pa ne vem.« Tudi njen brat Folt  je imel »zelo dober posluh in znal vse pesmi. Prav tako smo imeli prijatelje, mdr. Janeza Kušeja in Folta Šumnika, ki so radi zahajali na naš dom in peli,« se spominja slavljenka Helka.

Po maturi leta 1964 na Slovenski gimnaziji se je odločila za poklic učiteljice. Leta 1969 se je poročila s Hanzejem Mlinarjem in postala mati hčerk Miriam, por. Sadnikar, in Monike ter sina Borisa. »Poročila sva se na dan Petra in Pavla, 50 let pozneje pa je moj mož na isti dan tudi nepričakovano umrl,« se Pašovnikova Helka spominja z žalostjo v srcu. 

Posebno poglavje, ki ni bilo samo veselo, so njena leta kot učiteljica. Zanjo je bil to poklic, ki ga je zelo ljubila in z veseljem opravljala. Prva tri leta je poučevala v Vogrčah, nato do upokojitve v Škocjanu, kjer sta si z možem Hanzejem postavila tudi lastno hišo.  »V Škocjanu sem bila šest let samo enojezična učiteljica, čeprav sem bila najbolje izobražena za dvojezični pouk,« pripoveduje v pogovoru z Novicami. »Vsi drugi kolegi so sicer imeli formalni izpit, njihovo znanje slovenščine pa je bilo izredno slabo. Šele tedanji nadzornik Rudi Vouk st. je uspel. Rekel je: tudi gospa Mlinar ima pravico do dvojezičnega poučevanja.«   

Še bolj pa ponazoruje odnos vladajočih do slovenstva, ko se je Helka Mlinar potegovala za ravnateljsko mesto. Preprečili so ga Helki iz političnih razlogov. »Župan Vitus Jesse, ki je bil leta 1972 med podiralci dvojezičnih napisov, mi je rekel, da sem se rodila z napako (Sie haben einen Geburtsfehler). Rekla sem mu: ti imaš isto napako, samo priznati je nočeš.« Nek drug visok socialdemokratski občinski predstavnik pa ji je zabrusil: »Kaj pa si že naredila za stranko.«  Kot edini se je zavzel za Helko nadzornik Franc Wiegele.

DU Podjuna je Helka prevzela leta 2005 in je ponosna, da je število članov stalno naraščalo. Danes jih je okoli 340.  Vrsto let je vodila tudi škocjanski cerkveni zbor, dokler ni bil proti njeni volji ukinjen. »Več nočem povedati, ker nočem prilivati olja v ogenj.« Toliko bolj  pa je konkretna, če gre za njeno življenjsko geslo: »Preteklost je zgodovina, prihodnost je skrivnost, ta trenutek pa darilo. Važni so družina in prijatelji. Drugače si sam. Zato uživajmo, dokler še moremo.