
Daniel Kelih (1976–2024)
Čas življenja je v tvojih rokah.
Lahko se umirim, v tebi je moj mir.
Ti daješ varnost mi, v tebi vse se spremeni.
Daj močno mi srce, trdno le s teboj.
(Refren pesmi »Čas življenja«, ki jo je Daniel neštetokrat zapel s skupino akzent ...)
Daniel je z bratoma Martinom in Ulijem odraščal v Ledincah. Njegov oče Toni se je iz rodnih Sel priženil v Ledince, kjer je kot mizar pri takratnem mizarstvu Wun-tschek našel svoje delo, mama Herta pa je skrbela za dom in družino. Ko je kot dvanajstleten nehal z ministriranjem v pečniški fari, je začel kot mladinec sodelovati pri takratni Mladinski skupini Ledince, danes skupina akzent, in je bistveno sooblikoval njen razgledan in kakovostni razvoj. Po maturi na beljaški gimnaziji se je odločil za turistično šolo v Beljaških toplicah. Kot turistični menedžer je »obrajžal« svet in se vrnil na Koroško mdr. v Bad Kleinkirchheim, Milštat oz. na Klopinjsko jezero.
Marsikoga je pretresla novica o Danielovi smrti, saj je odšel mnogo prezgodaj, star komaj 48 let. Bil je izredno odprt človek, ki je svoje srce nosil na dlani – do sogovorca je bil vedno odkrit in vsakogar je navdušil s svojim sproščenim in veselim značajem. Rad je imel ljudi, veliko jih je srečal pri svojem delu v turizmu, kljub temu pa je tudi v prostem času iskal družbo in pogovore. Kadar je v Ledince prihajal na vaje pevske skupine akzent, je vedno namenoma prišel prej, da je obiskal rojstno hišo in starše v Buru v Ledincah in imel čas za pogovore s prijatelji. Pri skupini akzent je prepeval 36 let in čeprav ni aktivno znal slovenščine, je bil tisti član skupine, ki je pevce in pevke povezoval. Pred dobrim letom je v intervjuju za Novice povedal: »Moja vloga je morda v tem, da sem malo drugačen, sproščen in odprt, saj rad in veliko delam z ljudmi. Moja drugačnost se kaže tako v jeziku kot tudi v mojih življenjskih izkušnjah na osebnem in poklicnem področju.« Daniel Kelih je bil tudi brez slovenskega jezika Slovenec. Na pamet se je naučil več kot 100 slovenskih pesmi, se zanimal za družinsko in narodno preteklost in živel slovensko identiteto v svojem ožjem okolju ter v kulturnem društvu Jepa-Baško jezero. Najbolj je cenil toplino medčloveških vezi. Čeprav se je že pred vrsto let odselil v tuje kraje, rodnega kraja Ledince, dobrih prijateljev in staršev nikoli ni zapustil. Redno se je vračal, dokler ni ostal za vedno. In kaj ostaja tudi po smrti? Spomini in vezi, ki jih je spletlo življenje. Daniel Kelih je sam dejal: »Povezujejo nas skupna doživetja. Smejali smo se in jokali, saj smo šli skupaj skozi življenje.« Dragi Daniel, vsi, ki smo te smeli spoznati, nosimo delček tebe v spominu. Naše misli te spremljajo tja, kjer si našel večni mir.
Vsem žalujočim sorodnikom, predvsem pa staršem izrekamo iskreno sožalje.
Martin Lesjak (1994–2024)
Martin je poklicno in častno delal to, kar je ljubil. In je ljubil vse to, kar je delal. Delal v gozdu naše matere narave, strastno je hodil in plezal na visoke in še višje gore. Delal na kmetijah svojih stricev, se udejstvoval v domačem kulturnem društvu, v domači fari, v slovenskem političnem gibanju in pri gorski reševalni službi. Vsepovsod je rad pomagal in tako vsepovsod zapušča bogate sledove. Nekje med časom gozdne nesreče 16. januarja letos in zadnjimi tremi tedni, po smrti prijatelja Daniela (Keliha, op.) je mimogrede menil: Mama, vieš, jes zdej vsak den k živim, kakar be ta zadnji den biu. In če riesn amrt kaj pasire, pa hofentlih, da šitro gre. In tako se je na žalost res zgodilo. Hanzej, Veronika in jaz smo globoko in neizmerno žalostni, a hvaležni, da smo z njim preživeli četudi samo 29 srečnih in radostnih let.
(Zahvalne besede Martinove mame Anice na pogrebni slovesnosti v sredo, 7. avgusta)
Pečnica So dogodki na tem svetu, ko od same žalosti ne najdeš nobenih besed. Ko samo osupneš in se samo še onemogel sprašuješ: Zakaj, zakaj je lahko usoda tako krivična in zapusti pri vseh najbližjih neizmerno žalost, neizmerne srčne bolčine? Kot je kruto prizadela tudi družino Anice in Hanzeja Lesjak, ko so izvedeli, da se sin Martin Lesjak nikoli ne bo več vrnil živ domov – potem ko se je 31. julija skupaj s prijateljem Philippom Steinerjem v Julijcih pri Trbižu smrtno ponesrečil in je njuna smrt povzročila veliko žalost tako na Koroškem kot tudi v sosednji Sloveniji in Furlaniji-Julijski krajini.
Za prizadete svojce obeh ponesrečencev in prijatelje Gorskih reševalnih služb Beljak, Rateče, Mojstrana in Jesenice je njuna nepričakovana smrtna nesreča zapustila globoko vrzel, ki jo bo le težko zapolniti. Še posebej tragično je, da je Martin Lesjak skupaj s prijateljem Philippom, oba sta bila člana Gorske reševalne skupnosti Beljak, izgubil življenje, ko se je podal v visoke gore, da bi se še bolj izvežbal za reševanje drugih gorskih ponesrečencev. Pomagati drugim, socialni čut, povezanost z naravo in izredna inteligenca – vse te vrline so Martina Lesjaka, rojenega 20. decembra 1994, spremljale na njegovi vse prerano zaključeni življenjski poti. Zelo mu je bila pri srcu slovenska materinščina. Bil je v 1. letniku leta 1998 ustanovljenega večjezičnega vrtca Ringa raja, sodeloval in zastopal je občinsko listo EL Bekštanj, pel je pri skupini akzent in moškem zboru SKD Jepa-Baško jezero, igral je v društveni gledališki skupini, udejstvoval se je v krožku fare Pečnica, skratka: občinska ter slovenska in farna skupnost ga bodo zelo pogrešale, zanje bi lahko še veliko ustvaril, a mu je na žalost prerana smrt preprečila vse načrte.
Vodilo skozi njegovo življenje je bila tudi trojezičnost v alpsko-jadranski regiji. Leta 2021 se je Martin Lesjak, po poklicu samostojen gozdarski mojster, vključil v Gorsko reševalno službo Beljak. Kot gorski reševalec, ki je kot maturant Kugyjevega raz-reda na Slovenski gimnaziji obvladal poleg slovenščine in nemščine prav tako italijanščino, je bil zelo priljubljen in priznan kot povezovalec med gorskimi reševalci v Avstriji, Sloveniji in Italiji. Ali, kot je na pogrebni slovesnosti poudaril predsednik Gorske reševalne skupnosti Beljak Arnulf Müller:
Martin se je nerad postavljal v ospredje, raje je deloval na tihem. In vendarle je v najkrajšem času postal osrednja vez do naših prijateljev v Italiji in Sloveniji. Za Martina so bili kontakti z italijanskimi prijatelji in Gorskimi reševalnimi službami v Sloveniji zelo pomembni. Zanj je bilo merodajno, da živiš stike z dugimi in jih ne samo vzdržuješ. Vedno je dajal vse od sebe. Ni gledal nase ali se postavljal v ospredje. Tudi po njegovi nesreči v gozdu (januarja 2024, op.) ga je bilo težko zaustavljati.
Martin, pogrešali bomo tvojo močno ramo, tvojo odločno voljo ter stalno pripravljenost za pomoč drugim. Iz srca se ti za-hvaljujemo.
Martina Lesjaka bomo ohranili v častnem spominu. Vsem žalujočim, zlasti še materi Anici, očetu Hanziju in sestri Veroniki, velja naše iskreno sožalje.
Ob idiličnem Dobniškem jezeru je skupina akzent 24. junija 2023 praznovala 40. obletnico obstoja. V drugi vrsti stojita pokojna Martin Lesjak in Daniel Kelih.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi