
Enourni film je posnet v koroško-slovenskih narečjih in opremljen z nemškimi podnapisi. Do končnega izdelka so minila štiri leta. Glede na načrtovan spomenik v spomin na deportacijo ziljsko-koroških Slovenk in Slovencev, ki naj bi nastal oktobra 2026 pred Šišo v Zahomcu, osvetljuje spominske pokrajine na Zilji. Poleg tega pridejo k besedi mladi koroško-slovenski umetniki in umetnice Lan Sticker, Lena Kolter, Jurij Zwitter, Nikolaj Efendi in Julija Urban. »Kot tretja generacija so vsi potomci in potomke zelo prizadeti in lahko se utopiš v mišljenju, da v zgodovini, trpljenju in mišljenju ne gre nič naprej. Umetniki in umetnice pa s pomočjo umetnosti lahko obdelajo zgodovino in jo na umetniški način posredujejo naprej,« pove Grilc. Tretji del filmskega eseja je režiserka posvetila usodi svoje družine Abuja, zlasti svojemu dedu Stanku Zwittru (1939-2023).
14. 4. 1942 so bili namreč skupaj s tisoč drugimi koroškimi Slovenci in Slovenkami njen dedek Stanko, njegov brat Franci ter pradedek Janko in prababica Marija Zwitter deportirani v zbirna taborišča v Hagenbüchachu in Gerlachsheimu ter v taborišča Rastatt, Rehnitz in Ettlingen. Pisatelj Andrej Kokot, čigar naslov avtobiografskega dela je služil kot navdih in čigar poezija je vodila skozi film, je bil skupaj z družino v taborišču. Po treh letih in treh mesecih so se vrnili v Ziljsko dolino. »V primerjavi z drugimi so se pa naši, ki so bili konjerejci, skupaj z družino Vaguəta vrnili z vozom in konji. Pot je bila dobro dokumentirana,« pojasni Grilc. Glede na to je skupaj z mamo Sabino in sestro Elo, ki je prevzela vlogo produkcijske vodje filma, potovala z avtom en teden od Berlina do Ovršja po sledeh prednikov. Ob tem se Grilc spominja konfliktne situacije v Hagenbüchachu, kjer se moški ni hotel ukvarjati z zgodovino zbirnega taborišča, kar je povzročilo travmatično reakcijo. »V refleksiji ta človek zame simbolizira državo, deželo in ljudi, ki nočejo priznati, kar se je koroškim Slovencem in Slovenkam zgodilo, ki se nočejo spominjati, nočejo videti trpljenja in hočejo našo narodno skupnost potlačiti,« pove Grilc. »In dokler tega nasilja ne bo konec in naša narodna skupnost ne bo enakopravna, se nas še naprej rani.« Trenutno iščejo še dodatne datume in lokacije za predvajanje filma.
Sama sem bila z družino izseljena 15. aprila 1942, vendar smo se po petih dneh vrnili. Prišli smo do Celovca, kjer so zbirali ljudi v eni hiši in ležali na slami. O tem mi je vedno pripovedovala mama. Pomembno je, da se zavedamo, kako močno so ljudje trpeli in kaj vse so morali prestati. Še posebej danes, ko je svet znova poln vojn. Zdi se, da se iz preteklosti nismo ničesar naučili.
S filmom nam je Ana Grilc dala osebne vpoglede v usodo svoje družine in pokazala, da lahko z umetnostjo iz težke zgodovine nastane tudi kaj pozitivnega. Podoben primer predstavlja tudi načrtovan spomenik našega društva v spomin na deportacijo ziljsko-koroških Slovencev. Pri tem nas podpira občina Zahomec, športno društvo pa nam omogoča prostor za postavitev.
Moja družina je bila poleg družine Kuss edina izseljena družina iz Bistrice na Zilji. Izseljeni so bili moja prababica in pradedek ter moja mama z dvema sestrama. Potrebovala sem več kot 20 let, da sem se s pomočjo družinskih zapiskov zares zavedela, kaj se je v tistem času dogajalo. Po vojni se o tem skoraj ni govorilo, zato je danes še toliko pomembnejše ohranjati spomin.
Iz rubrike Kultura preberite tudi