Par sta že 40 let: »Nikoli ne smeš reči, da ne gre več.«

Adi Blažej, nekdanji goleador Slovenskega atletskega kluba, se je rodil pri Blažeju v Šentprimožu, kjer so mu družbo delale tri sestre. Ljudski šoli v domačem kraju je sledila glavna šola v Sinči vasi, nato leto politehnične šole, s 16 leti pa se je zaposlil v očetovi trgovini z mešanim blagom. Vida se je kot najmlajša hči pri Šoštarju v Globasnici rodila v družbo štirih sester in brata. V Globasnici je hodila v ljudsko šolo, sledila so štiri leta v Slovenski gimnaziji, tej pa gospodinjska šola v Šentrupertu pri Velikovcu. Nato se je v Železni Kapli pri Bredi Županc izučila za šiviljo. Zakonca Blažej imata tri hčerke, posebej pa uživata v družbi dveh vnukinj.

Vida Blažej: Je bil, samo potem sem spoznala svojega moža in sem se zaljubila. Doma smo imeli trgovino in gostišče pri Šoštarju. Veliko smo morali pomagati doma. Vsak dan, ko sem prišla domov, sem pa še delala v gostilni. Moj mož je prišel vsak dan v gostilno.

Adi Blažej: Bil sem zelo dober nogometaš, a sem s 16 leti za leto dni prenehal igrati zaradi težav s križem. Nato sem bil sam svoj igralec in sem se za leto dni pridružil Globašanom. Soigralci so me vedno vabili k Šoštarju, kamor so hodili po treningih in tekmah. Potem sem se pa zaljubil.

AB: Vidin oče je moral podpisati, da sva se lahko vzela. Pred tem sva bila lahko skupaj, nisva pa smela skupaj prenočevati. Poročila sva se leta 1989. 

AB: Ko sem bil star 17 let, so me hoteli imeti tudi na Dunaju pa na Štajerskem, a oči je rekel, ne, nogomet ne, mi imamo trgovino. Najdlje, dve leti, sem igral za SAK. Ko sem imel 33 let, mi je 20. decembra oči rekel, da prvega januarja jaz prevzamem trgovino. Tedaj sem nehal z nogometom.

VB: Vedno sva se razumela in sva v težkih in lahkih stvareh bila drug drugemu v oporo. Seveda je včasih bilo tudi težko spričo obilice dela s trgovino, nogometom, z zidavo hiše ob majhnih otrocih, ampak ljubezen je bila močnejša, da sva se, kako bi rekla, skup »zrafala«. Nikoli ne smeš reči, da ne gre več, moraš se zavedati, kaj ima ta dva drug od drugega. Poleg medsebojnega spoštovanja je najbolj važno, da te partner podpira, in to je res bilo tako.

AB: Zavedam se, da ženi ni bilo lahko z mano, ko sem še igral nogomet, saj smo tudi veliko lumpali. Ko sem bil star štirideset let, sem nehal piti alkohol in kaditi cigarete, zato mi pa z mojo ženo še boljše gre. Če pogledam zadnjih 10, 15 let, smo v njih postali boljša družina. Že 40 let navijam za KAC, 25 let me žena zmerom spremlja na tekme, veliko hodiva tudi na koncerte in prireditve slovenskih društev, pa tudi kabare imava rada, predvsem pa uživava v družbi vnukinj in hčera.

VB: Predvsem za božič in veliko noč, smo verna družina, ob teh priložnostih nas je gotovo deset za mizo, velikokrat se nam pridružita Adijeva starša, pa tudi njegova sestra. Tukaj smo skupaj doma in se zelo dobro razumemo. V preteklosti pa smo tudi vsi skupaj hodili na smučarske dopuste.

AB: Dvakrat na leto gremo tudi vsi na dopust. Decembra gremo za tri dni v terme, poleti pa na morje. Letos gremo prvič za dalj časa na morje, prej sva vedno šla za teden dni. Zavedam se, da preveč delam, pogosto po 12, 13 ur na dan.

AB: Uživanje je zame preživljanje časa z družino, morje, sprehodi z ženo, skupno kolesarjenje, pa tudi kopanje na naši plaži ob Zablaškem jezeru.