Pod Jepo bodo še naprej peli: Vse najboljše, Jepca!

Jepca je skupina otrok v starosti od tri do deset let, ki so se v kulturnem domu občinstvu predstavili skupaj z Elisabeth Kontschitsch, Nicolo Oswalder ter voditeljico skupine Mirjam Glantschnig. Zapela sta tudi Otroški zbor Smuklce (SPD Dobrač) in mladi akzent, na odru pa se je prvič predstavila Gledališka šola Jepa-Baško jezero, ki je z režiserko Alenko Hain naštudirala igro o zlatu pod Jepo oz. o nastanku cerkve v Ločah. 

Antonia Ressmann: Kot pastoralna asistentka sem delala v Podjuni, se kot učiteljica verouka vrnila v domače kraje in kmalu postala mama. Pri Jepci so iskali pomoč in sem se jim pridružila.

Doma nismo veliko govorili slovensko, tudi Slovenske gimnazije nisem obiskovala, tako da sem se slovenščino učila šele pozneje in bilo je precej naporno. Vedno sem si mislila, da če kot otrok zrasteš v jezik, to izboljša tvoje življenje. Znanje jezika je vrednota in je srčna zadeva, zato sem si za svoje otroke želela, da bi odraščali s slovenskim jezikom. Tudi sama sem se zelo trudila in se še naprej učila. Če vodiš otroško skupino, kjer se govori slovensko, in če imaš kolegice, ki govorijo slovensko, potem se tudi sam potrudiš, da se naprej razvijaš.

Članica sem bila že kot otrok, saj sem sodelovala pri mladinski skupini Ledince, ki se je razvila v akzent. Sodelovati sem začela že v 4. razredu ljudske šole, po študiju in delu v Podjuni pa sem se vrnila k akzentu in se skozi moževo družino še bolj poglobila v društveno življenje.

Z leti se spreminjajo življenjske razmere in želje. Poleg tega se mi je zdelo pomembno, da zapiha nov veter. Vedeti sem morala, da bo nekdo z delom nadaljeval, in zelo sem vesela, da je pred nekaj več kot letom dni Mirjam Glantschnig prevzela vodstvo tima ter da se skupina lepo razvija.

Mirjam Wrolich Mosser: Jepca je začela delovati leta 1998, in sicer skupaj z Anno Stoderegger in z mano. Pobudo je dala naša predsednica Anica Lesjak-Ressmann. V tistem času sem obiskovala Pedagoško akademijo, Anna Stoderegger pa je bila pedagoginja za predšolske otroke.

V društvo sem bila včlanjena že kot otrok, ker od desetega leta igram v Tamburaškem ansamblu Loče. Društvo je bilo del našega življenja, saj so bili tudi starši dolga leta aktivni člani, oče kot tajnik, pozneje pa podpredsednik društva in mama kot voditeljica tamburaškega ansambla.

Jezikovno je bila tedaj struktura Jepce drugačna, saj so bili vsi otroci dvojezični. Imeli smo veliko naraščaja iz dvojezičnih družin. Tedaj seveda še ni bilo moderne tehnike, da bi pošiljali sporočila o vajah, ampak otroci so vseeno zelo redno prihajali. Srečevali smo se vsaka dva tedna.

Skoraj 20 let, vendar s kratko prekinitvijo, ko sem dobila svoje otroke. Ko so ti začeli prepevati, sem nadaljevala z Jepco. Takrat sem se veliko ukvarjala z otroško glasbo in tudi iskala novo literaturo. Poslušala sem slovensko oddajo po radiu in včasih telefonirala Niku Kuppru, da sem izvedela naslov pesmi, ki mi je bila všeč.

Ponosni smo, da so nekateri otroci, ki so se pri Jepci začeli ukvarjati z glasbo, na tem področju ostali aktivni. Nekateri se danes z glasbo ukvarjajo profesionalno. Zelo sem vesela, da Jepca še vedno deluje in rada se spominjam skupnega dela z Antonio in Ilko Ressmann, ki sta se pridružili našemu timu.       

Več slik s praznovanja obletnice: www.novice.at/25letjepca